3. Medgeneracijski literarni natečaj Predelana babičina poročna obleka 2022 – obvestilo o nagrajencih

Na Medgeneracijskem literarnem natečaju Predelana babičina poročna obleka 2022 je s svojimi literarnimi prispevki sodelovalo 31 literatov iz vse Slovenije. V skupini Mladostniki (učenci iz 8. in 9. razredov osnovnih šol) sta sodelovala dva. Še posebej smo ju veseli, saj v letu 2020 in 2021 ni sodeloval nobeden. Pogojev za sodelovanje na natečaju glede števila učencev na posamezno šolo nismo imeli. V skupini Mladi je sodelovala ena mlada udeleženka. V skupini Odrasli je sodelovalo 15 udeležencev. V skupini Seniorji je sodelovalo 13 udeležencev.

Pogoj za sodelovanje na medgeneracijskem literarnem natečaju je bila tema Predelana babičina poročna obleka, kar ne nagovarja le k snovanju kratke proze in poezije, torej nečesa novega, temveč tudi vzpodbuja ustvarjalnost in predelavo. Tako kot iz besed, sicer znanih vsem, nastane nova pesem ali povest in nato zaživi svoje novo življenje, tako tekstilnim izdelkom, če jih predelamo, vdahnemo novo življenje, s tem pa se tudi odgovorno obnašamo do okolja. Poleg tega je moralo biti literarno delo napisano v slovenskem jeziku, posamezni udeleženec pa je lahko poslal svoje še neobjavljene pesmi (največ 3), kratko zgodbo ali drug prozni zapis (največ tri strani).

Selektorica literarnega natečaja je bila dipl. Nada Cotman, predmetna učiteljica in višja knjižničarka. Diplomirala je na Pedagoški akademiji v Ljubljani, na predmetni skupini za slovenski jezik s književnostjo. Po diplomi se je zaposlila na OŠ Mengeš in tu poučevala slovenščino od 5. do 8. razreda oz. od 6. do 9. razreda vse do svoje upokojitve. Kot mentorica dramskega, literarnega in recitatorskega krožka je s svojimi učenci sodelovala z literarnimi prispevki na mnogih prireditvah v kraju in spominskih obeležjih v občini. Kot mentorica je s svojimi učenci sodelovala na različnih literarnih natečajih, kjer so dosegali tudi odlična mesta, vse od 1. do 10. Sodelovala je tudi pri izdaji treh pesniških zbirk (zbrala, uredila, napisala spremno besedo in oceno) ter pri izdaji spominskega koledarja 2005 ob 850-letnici Mengša, 100-letnici smrti Janeza Trdine, 70-letnici smrti Franje Trojanšek – Zorane. Kot mentorica in lektorica je sodelovala pri izidu knjige Laurin in Klarin dnevnik učenke Tjaše Povšnar.

Izbrane šifre in avtorji po skupinah, ki so prejeli nagrado/priznanje/pohvalo, katerih besedila bomo objavili na facebook in spletni strani društva, poslali uredništvu glasila Občine Domžale (nagrajeni literarni prispevki – povezava do časopisa Slamnik št. 7, letnik 2022, stran 12 in 13 ter povezava do časopisa Slamnik št. 8, letnik 2022, stran 30) in ostalim medijem:

Mladostniki:

  • Sreča na vrvici, Zoja Novak, mentorica Mateja Lašič, OŠ Mengeš, Mengeš (proza) 1. nagrada
  • Zatreskana babica, Julija Plut, mentorica Jasna Zupan, OŠ Naklo, Naklo (poezija) 1. nagrada

Nagrajeni literarni prispevki z oceno selektorice so objavljeni tukaj.

Mladi:

  • 49, Katarina Pegan, Ljubljana (poezija), 1. nagrada

Nagrajeni literarni prispevki z oceno selektorice so objavljeni tukaj.

Odrasli:

  • Maska, Metka Oset, Maribor (proza), 1. nagrada
  • LABORE – Številka 2, Nives Gogala, Maribor (proza), 2. nagrada
  • PUSTNA ŠEMA, Minka Jerebič, Ljubljana (proza), 3. nagrada
  • SVARUN, Nadja Svetlin Kastelic, Ljubljana (poezija), pohvala
  • 131135, Tina Lasnik, Jesenice (poezija), pohvala
  • 12, Ana Štante, Grobelna (poezija), pohvala
  • Pesnik255, Jure Voglar, Naklo (poezija), pohvala

Nagrajeni literarni prispevki z oceno selektorice so objavljeni tukaj.

Seniorji:

  • Margareta, Ksenija Šešerko, Maribor (proza), 1. nagrada
  • Pika, Danica Zlatar, Maribor (proza), 1. nagrada
  • 6. APRIL 1941, Jana Hartman Kranjc, Maribor (proza), 2. nagrada
  • VIVA, Manja Tement, Maribor (proza), 2. nagrada
  • ERATO 2022, Vlasta Črčinovič Krofič, Maribor (proza), 3. nagrada
  • Nekaj starega, Antonija Jereb, Ljubljana (poezija), 3. nagrada
  • ORHIDEJA, Mira Grabrijan, Adlešiči (poezija), pohvala
  • Sinica_22, Dragan Mitić, Koper (proza in poezija), pohvala
  • PIA, Marta Šavli, Podbrdo (proza), pohvala

Nagrajeni literarni prispevki z oceno selektorice so objavljeni tukaj.

Vsi literarni prispevki, ki so prejeli pohvale, so objavljeni tukaj.

Nagrajenci so prejeli priznanja in majčko Društva Sinica ter bili povabljeni na zaključni literarni dogodek.

Zaključni dogodek je potekal 3. avgusta 2022 na lokaciji Piknik prostor Marjan Kokalj, Dragomelj, s pričetkom ob 17.30. Na dogodku je predsednica društva Joži Kokalj predstavila društvo in temo lnatečaja, selektorica dipl. Nada Cotman pa predstavila nagrajence in ocene literarnih del. Udeleženi avtorji so nato prebrali svoja nagrajena dela, celoten program pa so popestrile citrarke s spremljevalno kitaro iz Društva Lipa – univerze za tretje življensko obdobje Domžale.

Vsem sodelujočim se zahvaljujemo za sodelovanje in čestitamo nagrajencem.

NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI

NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI – skupina Mladostniki

Avtorica: Julija Plut, ŠIFRA: zatreskana babica, OŠ Naklo, mentorica: Jasna Zupan

BABIČINA PREDELANA POROČNA OBLEKA

Babi mi je samotarka
rekla, da življenja barka
njena je dovolj velika
zanjo le in konec pika.

Dedi davno je umrl,
babi je dogodek strl,
drugega pa ne želi,
pravi: »Čudni so prav vsi!«

Saj sem jo prepričevala,
da bo pravega spoznala,
vedno me je zavrnila,
pa se stvar je spremenila.

Ko sva z avtom se vozili,
da bi mleka nakupili,
katr’ca je zaškripala,
iz motorja dim pognala.

Babi trikrat je zaklela,
a nato se v roke vzela,
poklicala avtovleko –
naj se le solit gre mleko!

A takrat prišel je on,
stric zajeten kakor slon,
z brki skoraj do ušes,
star že šestdeset in čez.

Ostrižen bil je na balin,
se predstavil kot Justin.
Babi pisano je zrla,
a Justina s tem ni strla –

kovček svoj je hrabro vzel,
za orodje je prijel,
prej kot rečeš tristo sov,
avto bil je kakor nov.

Babi gledala je strica,
kot da čudežna je ptica.
sem kar jaz se zahvalila,
babi v avto potegnila.

Od takrat se čudno vede
in kot kakšna mačka prede.
Večkrat sploh je ni doma,
stvari bom prišla do dna!

Sem pri njej se oglasila,
brez najave pozvonila,
pa mi dolgo ni odprla,
ko sem končno jo uzrla.

Babi živčno tam je stala,
kot pošast bi jo ugnala.
Nekaj čudno je jecljala,
jaz pa not sem se podala.

Stal ob pultu star je stric,
čakaj, sem prišla v bar?
Zavrtela sem spomin:
saj to vendar je Justin!

Mislim, da zdaj končno vem,
kaj je čudnim vzrok rečem:
babi se je zaljubila,
glej, bom dedija dobila!

Ko golobčka sta mencala,
da je vse le majhna šala,
sem naznanila na glas:
»Ohcet bo čez kratek čas.«

To sta sila resno vzela,
se pripravljati začela.
A ne tipično kot vsi,
saj naš par kot vsi pač ni.

Delala sta dan in noč,
skupaj, srečno, na vso moč.
Avtoservis sta odprla,
žlahta je debelo zrla.

Res bila sta krasen par,
hud sovražnik vseh okvar.
Skoraj pa bi pozabila,
da se bosta poročila.

Le dan prej sta naročila
hrano iz gostilne Dila
in pripravila obleko,
barve kot ovseno mleko,

ni bila pač v barvi moke,
saj od prejšnje je poroke.
No, še ena noč do dne,
ko bo on nov možek nje.

Ni bila poroka javna,
a zato še bolj zabavna.
Petdeset se nas je zbralo,
pol od teh jih je jokalo.

Prav, priznam, da tudi jaz,
moja mami pa ves čas,
sploh, ko sta si rekla da
in si dala ljubčka dva.

Ohcet je bila vesela,
babi se je razživela:
vice nam je govorila,
kot bi zvarek zaužila.

Z možem sta se krohotala,
se vseskoz spogledovala.
Še ob jutru smo plesali,
kot bi celo noč prespali.

Da povestico zaključim,
vem: vas že pošteno mučim:
babi svojo je obleko,
barve kot ovseno mleko,

malo skrajšala, prešila,
v delovno jo spremenila.
V njej z Justinom avte šravfa
in rekreativno lavfa.

Sneti te obleke noče,
pa naj jo ima, če hoče.
Naj kar stranke se hahljajo,
njune zgodbe ne poznajo!


Ocena:

Prispevka v skupini mladostniki sta si enakovredna. Oba sledita predpisani temi, sta igriva in hudomušna.

Prvi prispevek je zanimiva, malce zafrkljiva zgodba spisana v verzih. Pesem je daljša in zahteva izredno spretnost, da sama zgodba ne zvodeni. Bralca drži v napetosti in od samega začetka do konca pesmi. Pesem je napisana v štirivrstičnicah s stalno zaporedno rimo.

Avtorica: Zoja Novak, ŠIFRA: Sreča na vrvici, OŠ Mengeš, mentorica: Mateja Lašič

Predelana babičina poročna obleka

Danes je prav poseben dan, dan Evrope in moj šestnajsti rojstni dan. Devetega maja leta 1945, torej pred 55 leti se je končala 2. svetovna vojna, v kateri je umrla moja babica Genovefa.

Z babico Genovefo se nisva spoznali, saj je umrla kar nekaj let pred mojim rojstvom. Vendar je tako dobro kot jaz ne pozna nihče drug, dam roko v ogenj. To pa zato, ker vse svoje dni preživim na njenem podstrešju, brskam po njenih stvareh in berem njene »zelo dobro skrite« dnevnike.

No, preden boste pomislili, da sem čisto nora, naj se vam najprej predstavim. Ime mi je Mavi in sem normalno 16 letno dekle, z zanimivo družino. Moja mama je invalidka, pri 19 letih je s sošolci spuščala petarde, prišlo je do trenutka neprevidnosti in pufff-cvrir-auu, njene noge ni bilo več. Po tej travmatični izkušni, se je odločila, da postane psihologinja, tako kot moj oče: Res super, je živeti v družini obdani s psihologi vsakič, ko se ti zarosijo oči, imaš slab dan, izrečeš grde besede nad drugimi, podvomiš v svoje znanje ali pa se preprosto ne počutiš dobro, dobiš brezplačne ure nakladanja o tem, kako sta ponosna na moje razmišljanje, da je to del odraščanja in o tem, kako nepredvidljivo in čarobno je življenje. Ughhh, kot da pri skoraj 16 ne morem le živeti v trenutku žalosti, ga preboleti in iti naprej.

No, teh trenutkov ni veliko, saj nimam časa za žalost, zaposlena sem s »požiranjem« babičinih dnevnikov in brskanja po podstrešju. Svojo babico, tako rekoč naravnost obožujem, ker je bila pogumna, samostojna in neustrašna borka za pravico in svobodo. Med vojno je celo napisala pismo in ga spravila v škatlo skupaj z drugimi stvarmi. Za njeno prvo rojeno vnukinjo (to sem jaz!) in jo izročila hčeri (moji mami). Dobila jo bom za svoj 16. rojstni dan.

Zaslišala sem trkanje, mami in oči sta mi zapela vsenajboljše in mi izročila darilo. To je bilo to! Lesena škatla, na katero sem čakala 16 let. Škatla je bila že zelo stara, žeblji so gledali ven iz nje, barva se je luščila in les je začel že trohneti. Čim hitreje sem jo želela odpreti, zato sem starša hitro napodila ven, skočila na posteljo in odprla to »skrivnostno« škatlo. Na moje presenečenje sem zagledala le velik kup belega blaga. Hitro sem ga vzela iz škatle in ga razgrnila po postelji. Seveda ni bil le kup blaga, bila je babičina obleka. Obleka je prečudovite umazano bele barve s srčkastim ovratnikom. V zgornjem delu je zelo ozka (očitno je bila babica prava manekenka), v pasu pa ima ovit črn svetleč pas. Krilo ima več plasti, zato je zelo puhasto in težko. Vendar, je obleka tudi zelo umazana. Na koncu krila, če pobližje pogledaš, opaziš koščke zemlje.

Kljub temu, sem obleko pomerila, bila je kot sešita zame, le v pasu mi je bila malo preozka (nažalost od babice nisem dobila gene za ozek pas). Ko sem se nekaj časa gledala v ogledalu, sem opazila, da ima obleka dva mala žepka, v katerih se je skrivalo babičino pismo. Papir je bil že zelo star, zato sem previdno odprla pismo. Črke so bile rahlo razmazane, vendar se je dalo lepo razbrati babičino pisavo. Na listku je pisalo:

To je moja zapuščina tebi, bodoča princeska. Verjetno se čudiš, kaj za vraga je ta obleka, to; draga moja; je moja ena in edina poročna obleka, ki prehaja iz generacije v generacijo že vrsto let in sedaj je tvoja. Verjamem, da je sedaj moda malo drugačna, bolj »šik«, vendar ti dovolim, da obleko predelaš po svoje.

Tvoja Genovefa

Po prebranem pismu sem zavihala rokave. Zakopala sem se v predelavo babičine poročne obleke in jo spremenila v čudovito obleko, v kateri vem, da bom čez nekaj let polna ljubezni svojemu izbrancu dahnila »da«. Odprla sem celo svoj poročni butik z retro oblekami. Kupci so navdušeni nad mojimi drugačnimi oblekami, vedno me sprašujejo, od kje sem dobila idejo, jaz pa se le nasmehnem in rečem: Od naših babic se lahko marsičesa naučimo.


Ocena:

Prispevka v skupini mladostniki sta si enakovredna. Oba sledita predpisani temi, sta igriva in hudomušna.
Zgornji prispevek v kratki prozni obliki zelo strnjeno opiše, kako vnukinja predela babičino poročno obleko in tako brez zapletov uresniči več desetletij dolgo tradicijo. Zgodbo popestri, hudomušna predstavitev družine. Zanimivo je samo sporočilo, da se vnuki lahko marsičesa naučijo tudi od babic, ki jih v življenju niso nikoli srečali.



NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI – skupina Mladi

Avtorica: Katarina Pegan, ŠIFRA: 49

Kdo je predelal babičino poročno obleko?

Nad oknom se igrajo
snežinke v pomladi.


Kvačkanje, pletenje, figurice iz filca –
vse je pretopljeno z veseljem nad lepoto.
V omari visi poročna obleka.

‘Z daljave čutim njen pogled,
spoznavam svet, ga ustvarjam spet.
Poročno obleko slutim na koži.

Nekoga novega spoznam,
a sebe komaj prepoznam.
Čujem, res trga blago se obleke.

Pokliče me, zgane srce,
lepota vsa od znotraj je.
Mi zleze pod kožo poročna obleka.

Spoznavam še,
mir v meni je.
Predelana oprava.

Minilo staro že,
novo – On le ve.
Sobota, 14.

Zvonovi zapojo in orgle zaigrajo
v nov poročni dan.

Drobtinica na prtu

Včasih se mi zdi,
da urno čas hiti.
Kje so tiste dni:
babica in mi.

Gobelini, kvačkarije,
vsakovrstne umetnije.
Dala nam je vse,
kar imelo je srce.

Sirovi grislini,
smetana, tortelini,
a pecivo novo,
jasno – še surovo.

Pesmice, bližina,
mislice, globina
v spomine preorane.
Dragoceno ostane.

Spretnosti, navade,
pravite razvade?
Jaz pa vam povem:
brez njih v svet ne grem!


Ocena:

Edini prispevek iz tega sklopa si zasluži 1. nagrado za pogum in pripravljenost k sodelovanju. Avtor se je predstavil z dvema pesmima. Prva pesem sledi predpisani temi. Odlikuje jo poseben slog: prepletanje perspektiv: sedanjega trenutka ustvarjalnosti in miselnega refleksa, ki ga avtor nakaže in predstavi z dvojno izbiro pisave. Pesem je tenkočutna, polna čutnih zaznav. Druga pesem nima predpisane teme. Je preprosta, lahkotna, polna spominov in hvaležnosti do babice, ki je s svojo spretnostjo znala razvajati svoje vnučke. Po vsebini lepo dopolni in zaobjame izpoved v prvi pesmi.

NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI – skupina Odrasli

Avtorica: Metka Oset, ŠIFRA: Maska

OHCET IN KARNEVAL

Predelana babičina obleka visi v moji omari. Odselila se je in mi jo podarila. Ni bila moja prava babica. Ko staršev ni bilo doma, sva se prijetno družili, kot se družijo babice in vnuki. Spomnim se zgodbe, ki mi jo je pripovedovala: »Zdaj, ko si v občutljivih letih, ti bom povedala, kako sem se poročila.« Priprave na poroko je natančno opisala.

Po zaroki je bila poročna obleka njena prva skrb. Zaposlovala se je z mrzličnim iskanjem po tujih modnih revijah. Več ur, ki so se zavlekle dolgo v noč, so oči iskale njeni duši skladno oblačilo, v katerem bo stopila pred oltar. V enem tednu je prelistala vse kar je našla doma, kar so ji prinesle prijateljice in kar ji je posodila teta, ki je bila vrhunska šivilja. »Sešila ti bom izbrano obleko, ki bo moje poročno darilo.« ji je ponudila. V tistih časih, ko so se pri nas delali seznami izbrisanih oseb, ni bilo pričakovati, da bo našla za svoj izpiljen okus obleko za poročni obred v kakšni trgovini ali bog ne daj izposojevalnici.

Tako so minevali dnevi in tedni. Mesec se je obrnil, kot bi trenil, njej pa se še vedno ni zbistrilo, kaj si sploh želi. Čeprav je bila, lahko bi rekli, rosno mlada za tak življenjski korak – imela je dvajset let, je bela barva ni zadovoljila, pa tudi ne barva šampanjca ali rožnata. Zanjo je bilo to vse preveč dolgočasno. Takšna je bila lahko vsaka nevesta. Želela je obleko, ki še ni bila videna, da bi si jo svatje zapomnili in še dolgo govorili o njej. Minila sta dva meseca in ustvarjalni duh, ki ga je podedovala po očetu, je vendarle počasi, z drobnimi potezami, izrisoval podobo princese. Ideja je bila vse bolj jasna in všečna, kot plima jo je napolnila z radostjo. Mami je zaupala, da je sanjala obleko, po katero bo šla na konec sveta. Mama je nemočna zavila z očmi in pri sebi šepnila: »Mladost je norost, skače čez reko, kjer je most.« Hčerko je poznala in ji ni ugovarjala, kar si je namreč zabila v glavo, to je tudi naredila. Ni se strinjala niti s poroko, zaradi česar sta se pred časom sporekli. Ženin je bil osem let starejši, podjetnik, in je znal s pretkanostjo kot pajek v svojo mrežo zvabiti srce neizkušene mladenke. V njegovem podjetju je dobila priložnost za prvo plačo, hitro napredovanje in pot v finančno neodvisnost. Delo je dobro opravljala in spodnesla stolček marsikateremu zbeganemu sodelavcu. Postala je desna roka direktorja in njegova zaročenka. Ni mogla skriti eksplozije čustev, ki so privrela kot vulkan, ko jo je zasnubil. V njegovem naročju se je stopila kot snežinka, ki je ravnokar priletela  na vetrobransko steklo.

Bila je sama, na poti, ne ravno na konec sveta, temveč samo v Avstrijo. Slabo vreme je ni motilo, saj je bila na misiji poročna obleka. Zavila je na parkirišče in ustavila. Iz torbice je vzela denarnico in preverila njeno vsebino. Imela je nekaj svojega denarja, nekaj ga je primaknil ženin, pa tudi starša sta pomagala po svojih močeh. Kljub mrazu, bil je mesec februar, je po ulici hodila vsa vročična ob pogledu na butike, ki so se ji razkrivali drug za drugim s svojimi darežljivimi izložbami. Požirali so jo, kot požira zemlja težko pričakovane dežne kaplje. Spuščal se je mrak, ko se je vračala proti avtu. Hodila je mehko kot po oblaku. V rokah je nosila dragocenost: poročno obleko, takšno iz sanj. Njen obraz je zadovoljno žarel. Položila jo je na zadnja sedeža. Sedla je, nakar jo je zadelo: imela jo je, zdaj gre zares! Srce ji je od sreče noro poplesavalo. Vsa je drhtela, videla se je  pripravljeno za poročni dan. Solze sreče so prestopile bregove vek in se kot potočki razlile po ravnici lic. Marogast obraz je skrila v dlani. Počakala je, da so se silna čustva umirila. Še šipe so se orosile, kot bi čutile z njo.

Na poti domov jo je čakal še en postanek: carina. V koloni se je počasi premikala naprej. Med vožnjo je iskala odgovore na vprašanje, če imate kaj za prijaviti. Najbolj ji je sédel odgovor, da je kupila obleko za pusta. Bila je na vrsti za pregled. Odprla je okno, pozdravila in pokazala potni list, uslužbenec je posvetil na zadnja sedeža, videl nekaj rdečega in vprašal: »Imate kaj za prijavit?« Mirno mu je odgovorila: »Obleko za pusta sem kupila.« Res se je bližal čas norčavosti, zato ji je verjel ter pomahal, da lahko nadaljuje vožnjo. Sproščeno je stopila na plin.

Ohcet se je začela. Ženin je dajal vtis belega panterja, ki bo prelestno nevesto na svojih plečih brez napora ponesel na skupno življenjsko pot in jo obvaroval trnja in ostrih skal. Ona, vsa predana, je pokončno stala ob njegovi rami kot princesa v rdeči obleki in s prav takim klobučkom. Nekateri povabljeni so se čudili drznosti in morda že kar predrznosti mladenke pri izbiri barve poročne obleke. Bila je prava gostija. Svatje so jedli, pili, plesali in se veselili. Nekateri so že omagali, slavju pa še ni bilo videti konca.

Žal, ljubezen ni trajala večno, kot sta si obljubila. Ampak ravno toliko, da je »možak pospravil v žep naš potni list,« so pravili zlobni jeziki. So imeli prav? Kdo bi vedel!

Razočarana in prestrašena, kot obstreljena mlada srna, se je vrnila v gnezdo. Ob dobrohotnosti staršev se je znova postavila na noge. Šele sedaj, ko se je koprena ljubezni razblinila kot megla pod žarki jutranjega sonca, je spregledala. Uvidela je, kaj sta ji starša želela dopovedati že pred poroko. Menjala je službo in spoznavala nove ljudi. Bili so njenih let. Med njimi se je dobro počutila. Skupaj so hodili na izlete in zabave. Bližal se je pustni čas, ko je nekdo predlagal, da bi se našemili. Nekateri so že imeli ideje, drugi so brskali po spominu in iskali ljube like. Želela se jim je pridružiti. Med pustnimi kostumi izpred več let je ni nič zamikalo. Odprla je še eno omaro, na dnu katere je klavrno ležala poročna obleka. Verjetno jo je bila malomarno obesila in je čez čas spolzela z obešalnika. Po telesu jo je spreletelo. Vrata je takoj zaprla in se s hrbtom in rokama naslonila nanje. Boleče misli preteklosti so se je hotele polastiti. Spomnila se je dogodka, kako je prelisičila carinika. Zdaj pa bo obleka zares postala njena pustna oprava. Potrebni so bili le manjši popravki. Prišila je zlate volančke in čipko. Na klobuček je navesila zlate kroglice in privezala svilen trak. Navdušena, da je obleki vdihnila novo dušo, jo je oblekla in se počutila glamurozno. Nihče od prijateljev je ni prepoznal. Pustno razpoloženi so odšli  na karneval. Za brezčasno beneško masko je dobila prvo nagrado. Med rajanjem jo je nekdo prijel za roko. Zavrtela sta se v vrtinec radosti. Bila mu je naklonjena in srečna. Oči so se poiskale. Šeme so okoli njiju sklenile obroč in se veselile.

Predelana poročna obleka ji je prinesla še eno nagrado – ljubezen.


Ocena:

Zanimiva zgodba predelane babičine poročne obleke, ki ji je na pustnem karnevalu prinesla prvo nagrado in posledično še novo ljubezen, je navdušila tudi ocenjevalce in zgodbi dodelila prvo nagrado.

Poleg zanimive vsebine je zgodba je zgodba prepletena z izjemnimi opisi doživljanja protagonista, ki jih avtor uspe pričarati z umetelno izbranimi slogovnimi sredstvi, kot so izvirne komparacije, persofinikacije in okrasni pridevki, s katerimi se dotakne svojih najrazburljivejših trenutkov življenja. Potek same zgodbe  je v skladu s samim značajem glavne junakinje, ki je vihrava, a odločna in polna optimizma, zato je neprijetne življenjske okoliščine ne ohromijo. Poseben čar zgodbe doseže z dejstvom, kako v življenju vse prav pride in se dozdevna naključja, ko poročna obleka, ki je bila v preteklost pod pretvezo predstavljena kot pustni kostum, v resnici postane prav to in zgodba na koncu dobi svojstven epilog. Tako z nenadnim zasukom bralca prijetno preseneti in iz zgodbe zasije zdrav optimizem.

Avtorica: Nives Gogala, Šifra: LABORE – Številka 2

PREDELANA BABIČINA OBLEKA

Ko je babica spoznala svojega moža, torej fanta najprej, je morala doseči pri sebi korenite spremembe. Morala se je preleviti iz kmečke bunke z lunastim in mozoljastim obrazom, ki so ji bili vsi zgornji predeli oblek pretesni zaradi prekipevajočih se prsi. Najprej si je dala odrezati bogati in kipeči ter čvrsti, kiti, ki sta bili rdečkastega pridiha. Bila je videti nekoliko strastna, trdoživa in predvsem zdravega porekla, ko je še sodila med »ta rdeče« s posutimi pegami. Lase si je posvetlila, jih po domače povedano, kot je pripomnil oče, poplajhala in ob tej transformaciji dejal, da je dala stran ali raz sebe – edino, kar je imela lepega.

Zaradi teh svetlo blond in rdečkastih las je bila všeč tudi Nemcu, esesovcu, ko so prišli v času vojne na njihov dom in so zahtevali skodelico kave, pa je njena mama ostro in v slovenščini zabrusila, da bi skuhala kavo, če bi jo imela. Nakar je nemški oficir pomignil svojemu desetarju/korporalu/kaplarju, naj prinese iz avta na dvorišču kavo, sladkor in posebej zanjo, za to deklico, – honig, torej med v lični leseni škatlici ter čokolado, samo zanjo, od domačih namreč ni bila deležna take pozornosti.

Kasneje je shujšala in poskrbela za svoj videz, da ni bil več lunast in mozoljav, nepravilnosti je skrila pod pudrom in se našminkala z vpadno rdečo šminko, tako kot je bila tudi barva njenih nohtov, ki si jih je pustila rasti, kljub temu, da je materi še vedno pomagala pri delu na polju. Obula je tudi visoke pete in to do sedem centimetrov, kar je bilo za tiste čase precej. Njen fant, kasneje mož, jo je opazil na sindikalnem srečanju tekstilcev, ko se je ozrl preko okna na ulico, po kateri je prihajala na srečanje. Postala sta nerazdružljiv par in babica te čase omenja kot takšne, da jo je, oziroma ga je bolel vrat od nenehnega poljubljanja – ona , ker se je vzpenjala in njega, ker se je sklanjal. Babica je bila sicer namenjena nekomu drugemu v službi pri sindikatu in ker je le-ta ni osvojil, pač pa dedek, je dedek moral kmalu po tem shodu sindikalistov, ki je bil zgodovinski, oditi na služenje vojaškega roka v Beograd kot član Titove garde, kajti bil je primernih lastnosti, lep, vitek in zlasti primerno velik. Robec ali spominska cunjica s tega shoda je še danes uokvirjena na steni babičinega domovanja kot slika v večni spomin in tudi opomin, kako se druži ali kot neko nepisano pravilo, kako postaneš fant in dekle.

Babica ga je seveda odšla obiskat v Beograd, doma je rekla, da gre na dopust na morje. V Beograd se je napotila v visokih petah vse do Kalemegdana, kjer je bila vojaška baza. Vojak v izvidnici je zavpil, da bo streljal, če se ne bo ustavila. Nato so šele priklicali dedka iz enote. Ko je prihajala k njemu na obisk, si je prej vedno našla privatno bivanje za čas obiska za več dni. Vračala se je z avtobusom, na katerem so bili potniki večinoma oficirji in kar vsi so jo želeli povabiti na kavo.

Kmalu po vrnitvi iz vojske, ki je trajala kar dve leti zaradi takratnega vojnega stanja v Alžiriji, kajti takrat je bila Jugoslavija vodilna država pri Neuvrščenih in kot taka solidarna pri dodelitvi vojaške pomoči vsem te pomoči potrebnim. Dedek je nekoč prenočil pri babici in ko se je zjutraj spuščal z balkona po viticah vzpenjavke, ga je videla babičina mati in je rekla, da takega antikrista ne želi videti v svoji hiši. Tako sta se na vrat na nos morala poročiti. Babica je dolgo dajala denar na stran za balo, čeprav bi morala ves denar dajati za domače potrebe.

Treba si je bilo priskrbeti obleko za poroko. Bilo je tik po vojni in blaga ni bilo na voljo; kar si dobil, si prejel »na pike«. Babica se je odločila in naročila blago za zavese. Iz tega tila si je zamislila poročno obleko, ki je imela životec, razširjen navzdol v dvonadstropno krilo, preko obraza pa je imela pajčolan prepleten z lasmi. Omislila si je tudi bele čevlje z visokimi petami, ki jih je bilo prav tako težko dobiti. Mavrice, ki so se prelivale v tem blagu, so bile kot notno črtovje, na katerem je babica s svojimi edinstvenimi notami izrazila svojo pesem »v življenje«. Takšna se je šla slikat k fotografu in ta je rekel, da je najlepša nevesta po vojni. Ko je odhajala k poroki, ji je mati potisnila v roke na vrtu nabran šopek iz belih potonik z bledo rozastimi sredicami, ki so takrat konec maja sramežljivo, pa vendar odločno stegovale svoje težke glave ali cvetove kvišku.

Takrat je bila kasneje tudi babičina in dedkova nadaljnja pot v življenje, negotovo in s strahom prežeta, toda vselej odločna in pokončna.


Ocena:

Drugo nagrado si je prislužila zgodba, v kateri je babica poročno obleko predelala iz blaga za zavese. Zgodba je zgoščena, prepletena z zgodovinskimi dejstvi, ki so botrovali vsakdanjemu življenju, in tako zanimivo naslika usodo glavne junakinje, ki se kljub vsem zapletom srečno konča. Beseda je jasna, slikovito oriše vsakdanje dogajanje tako posameznika kot celotnega okolja, v katerem se znajde. Zgodba je zanimiva, ker posega v realen svet v vsej svoji šibki točki. Iz same zgodbe zasijejo tudi različni medsebojni odnosi, ki so orisani brez pretiranih opisov in pozornosti, a bralca ne pustijo ravnodušnega. Z zanimivo metaforo ob koncu zgodbe, kjer prelivajočo mavrico v blagu primerja z notnim črtovjem, na katerem si je babica kasneje skomponirala svojo lastno pesem življenja, opomni bralca, da si srečo v življenju skujemo sami in je ne morejo skaliti še tako zapletene okoliščine.

Avtorica: Minka Jerebič, Šifra: PUSTNA ŠEMA

NUNA

V spalnici staršev je bila velika omara. Največ prostora so zasedale mamine obleke. Vedno sem rada v njo pokukala in mamo spraševala, kdaj je katero obleko nosila in kdaj bo katero oblekla. Spomnim se, da mi je včasih dejala, da kakšne obleke ne bo več nosila, pa sva se dogovorili, da jo bom imela jaz, ko bom velika. S ponosom sem tako odhajala iz njune spalnice.

Nekoč, ko sem spet raziskovala po omari in z malimi ročicami pregledovala obleke, mi je pogled obstal na črni obleki z belim ovratnikom in belimi zavihki na rokavih. »Mama, kdaj pa si nosila to obleko,« sem začela spraševati. Mama pa je stopila do omare, jo vzela ven in sedla na posteljo. »Veš, to je moja poročna obleka. Ko sem se s tvojim očetom poročila, sem jo imela. Bilo je februarja in bilo je hladno, zato sem imela to elegantno črno obleko, z belim ovratnikom in belim šalom. Čez pa oblečen topel, volnen plašč.«

»Si bila lepa nevesta,« še kar nisem končala z vprašanji, toda odgovora nisem dobila. Mama se je le nasmejala, se dvignila in pospravila obleko. Z nasmehom na obrazu je odšla iz spalnice. Tudi jaz sem odšla. Šla sem k babici in jo vprašala, kakšna nevesta je bila mama, ko se je poročila z njenim sinom. Babica se je nasmejala, dvignila me je v naročje in začela pripovedovati …

Leta pa so minevala in minevala. Babice ni bilo več, bližal pa se je pustni čas. Brat bo kavboj, toda v kaj se bom našemila jaz, sem se spraševala. Nekega nedeljskega popoldneva smo gledali televizijo. Ne spomnim se več, kaj je bila vsebina filma, spomnim pa se igralke, ki je igrala nuno. Obleko, ki je nosila, je bila prav takšna kot mamina poročna obleka v omari. »Mama, mama, vem kaj bom za pusta. Nuna bom,« sem kričala na ves glas. Starša sta se spogledala in se nasmejala, brat pa se je kar zvijal od samega smeha.

Le še nekaj dni je bilo do pustne sobote, ko me ja mama vprašala glede obleke za maškare. Začudeno sem jo pogledala, ker me je to spraševala, saj sem ji vendar že razodela svojo idejo, obotavljaje sem ji dejala: »Mama tvojo poročno obleko bom imela.« Mama ni nič odgovorila. Nasmehnila se je. Stopila je v sobo in iz omare vzela obleko. »Obleči jo.« Z največjim veseljem sem to storila, a obleka je bila predolga, preširoka … V njej sem bila kot strašilo na njivi. Z žalostjo sem se zazrla v mamine oči: »Kaj pa sedaj?« Mama se je spet nasmehnila in s ponosom dejala: »Najlepša nuna boš.«

Prišla je pustna sobota. Brat je bil že oblečen, potem pa je mama prinesla iz spalnice svojo poročno obleko. Oblekla me je preko oblačil. Nad komolcem je všila elastiko, tako da rokavi niso bili več predolgi. Tudi v zapestju so bili rokavi stisnjeni z elastiko. Okoli pasu mi je zavezala črn trak, ki se je vil vse do tal, obleko pa toliko dvignila, da so se mi pokazali škornji. Na ustih se mi je pričaral nasmeh: »O, kako sem lepa,« sem dejala, ko sem se gledala v ogledalo. Mama pa je vzela mojo belo kapo, na katero je našila svojo črno ruto in mi jo položila na glavo. Bila sem izredno lepa nuna.

Ko sva že mislila z bratom odidi od doma, me je poklical oče. Pogledala sem ga, ta pa ni nič dejal, le z roko mi je nakazal naj pridem do njega. Iz žepa je vzel lesen križ na črni, usnjeni vrvici in mi ga dal okoli vratu. Kako sem bila ponosna. Mama in oče sta gledala za nama, ko sva z bratom odhajala, in smejala.

Nekaj let kasneje pa je brat oblekel to obleko. Ni bil nuna, bil je duhovnik … S prijatelji iz ulice smo bili prav lepa, pisana druščina pustnih šem.

Danes se sprašujem, kaj se je zgodilo s to obleko, pa se nikakor ne morem spomniti. Vem le to, da jo je morala mama oprati, ker je bila spodaj umazana od blata. Prala jo je na roko, kar pomeni, da je bila obleka iz občutljivega in kvalitetnega blaga. Spomini na otroštvo tako ostajajo zelo lepi. Za pusta smo se morali znajti vsak po svoje. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustnih kostumov ni bilo mogoče kupiti, zato pa so spomini na predelano poročno obleko nepozabni …


Ocena:

Zgodba malce odstopa od predpisane teme, gre namreč za predelano mamino poročno obleko in ne babičino. Zasluži pa si 3. nagrado, ker se približa predpisani temi. Literarni lik je otrok, poln občudovanja in navdušenja ob pripravah na pustno rajanje. Zgodba nas nostalgično ponese v otroški svet, spomine ter lastne izkušnje pri izbiranju pustne maske, saj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo moč kupiti kostuma in so se morali znajti vsak po svoje, največkrat so se poslužili že odsluženih, ponošenih oblek svojih staršev. Tokrat si deklica za pustni kostum izbere mamino poročno obleko, ki jo z minimalističnimi posegi spremeni v pustno obleko.

NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI – skupina Seniorji

Avtorica: Ksenija Šešerko, ŠIFRA: Margareta

EMINA OBLEKA
(kratka zgodba)

Sprehajala sem se med grmički belo cvetočih hortenzij. Že nekaj let so bile moje najljubše cvetje. Bohotile so se v senci mogočnih dreves botaničnega vrta, v katerega me je pripeljala Ema.

Ema, moja edinka. Nevesta. Kdaj pri Bogu je minilo trideset let, ko so se moje misli, kakor sedaj njene, vrtele okoli cvetja, torte, obleke … kdaj?

Spomnim se skromne torte, ki jo je spekla soseda, z belo glazuro, rumenim in modrim cvetjem. Moj poročni šopek so sestavljale rumene gerbere in modre perunike, zato sem jih hotela tudi na torti.

Zarezalo je skozi moje spomine, spomine izpred tridesetih let. Spomnila sem se, kako je veselje ob vznemirljivem začetku v dvoje zasenčil nesrečen mamin obraz, njene oči, polne razočaranja in vlažne od nastajajočih solz.

»Zakaj nočeš moje obleke? Lepa je. Čipka je dragocena, ročno izdelana. Hranila sem jo zate.«

»Mama, staromodna je, nihče se ne poroča več v beli obleki. Morda samo še kje na vasi. Sedemdeseta so. Leta otrok cvetja. Moja poročna obleka bo imela na kremno beli podlagi šopke rumenega in modrega travniškega cvetja, kratke metuljaste rokave. Frfotava bo in lahkotna. Poglej kakšna je tvoja! Posivela čipka, tesna svila, dolga vlečka in tančica. Tako zastarela!«

Govorila sem v zanosu težko pričakovanega dogodka, čutila sem, kako so mi pordela lica. Mama je molče poslušala. Gledala sem jo, a je nisem videla. Vse moje misli in besede so bile usmerjene v moj poročni dan. V nekem trenutku se mi je zdelo, da bi morala kaj izreči, morda potrditi. Pozorno sem jo pogledala. Samo stala je tam, brez besed.

Brez besed je obleko previdno snela z obešalnika in jo zložila, kakor metulj zloži svoja krhka krila. Zavila jo je v svilen papir in jo položila v škatlo, iz katere so dišali šopki posušene sivke.

Potem me je pogledala z vlažnimi očmi in rekla: »Veselim se zate.«

Vznemirjenje me je prevzelo ter me povleklo v vrtinec dogodkov in čustev. Polna novih doživetij sem hitro pozabila na ta dogodek.
Mame že nekaj let ni več. Pogrešam jo, tako zelo jo pogrešam. Sprehajam se med hortenzijami in v mislih z njenimi cvetovi in cvetovi kremno belih vrtnic sestavljam poročni šopek za Emo. Potem pa … ob spominu na mamine razočarane oči … Ne, tega ji ne bom naredila. Naj se sama odloča. Samo ob strani ji bom stala.

»Mami, poglej te bledo rožnate potonike! Zdi se mi, da bi bile čudovite v poročnem šopku … in na mizah.«

»Res je, čudovite so. Tudi s srebrnimi pogrinjki se bodo ujemale.«

Gledala sem svojo čudovito hčer in uživala ob njenem vznemirjenju. Po moji zavesti pa je začel glodati črv slabe vesti, ker si nikoli nisem vzela časa, da bi se pogovorila z mamo. Takrat sem z lahkoto odmislila njene vlažne oči, sedaj pa me zasledujejo kakor moreča megla.
Dan poroke se je bližal in Ema je začela počasi seliti svoje stvari v novi dom. Pred odhodom si je vedno vzela čas za skodelico čaja, ki sva jo spili na terasi ob usihanju še enega pomladnega dne. Uživala sem v teh trenutkih in jih ob njenem odhodu zaklenila v skrinjico spominov.

Nekega dne je privršala v kuhinjo, kjer sem mesila testo za kruh.

»Mama, ne morem več!«

»Ljubica, kaj se je zgodilo?«

»Konec me bo. Le zakaj se ljudje poročajo, če je vse tako zamotano?«

»Kaj se je zgodilo?«

Odvezala sem predpasnik, pristavila kotliček za čaj in jo odvedla na teraso. Potem sem ji potisnila v roke skodelico vroče tekočine. Nekaj časa sva samo previdno srkali, potem pa je začela spet hlipati.

»Zakaj je vse tako težko? Rožnate potonike sem dobila šele v petnajsti cvetličarni, Botanični vrt je prestavil datum, ker so po pomoti oddali prostor še enemu paru. Se zgodi, sem pomislila in stisnila zobe. Zdaj pa mi je dovolj. Poroko moramo odpovedati.«

»Sedaj pa sem res radovedna. Ali si je Rok premislil?«

Nasmehnila sem se ji, a odziv je bil drugačen od pričakovanega.

»Mama, to pa res ni smešno!«

»Ne vem, saj mi nisi povedala, kaj te je tako vznemirilo.«

»Šivilja, šivilja, mama! Padla je in si zlomila roko. Moja obleka zato ne bo dokončana do poroke. Samo gospa Pepca zna delati s to nežno čipko. Najbolje, da se poročim kar v beli halji. Namesto biserov pa si bom obesila okoli vratu stetoskop.«

»Kadar sem bila razburjena, je moja mama vedno govorila, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Ne boš verjela: te preproste besede so me vedno pomirile, še posebej, ker se je na koncu vedno našla rešitev. Pomiri se, spij do konca čaj, potem pa bova vse skupaj malce odmislili. Rešitev se običajno najde, ko je ne iščeš. Najde te popolnoma nepripravljeno in zato te še posebej močno razveseli. Pridi, pomagala ti bom naložiti še nekaj stvari v avto. Potem pa bova stvar še enkrat premislili.«

Pogledala me je s tistimi čudovitimi zelenimi očmi z zlatimi pikicami, ki jih je podedovala po očetu. V tistem hipu se mi je zazdelo, da je še majhna punčka, ki joče za izgubljenim medvedkom.

V garaži sva pregledovali škatle in izbrane stvari zlagali v plastične košare. Na eni izmed škatel je pisalo ALBUMI. Ema je bežno brskala po njih, potem pa glasno vzdihnila.

Potisnila mi je enega izmed njih v roke in začudeno dejala: »To je babica, to je njena poroka. Poglej, kakšno čudovito obleko ima! Moda pa se res ponavlja. Kakšna čipka, kakšna čudovita svila. Poglej to vlečko. Nobena moja prijateljica ni imela tako dolge. Zakaj nikoli nisem videla te slike?«

Prijela sem jo za roko in jo popeljala do polic v kotu. Z najvišje sem snela škatlo iz rjavega kartona. Prevezana je bila z rožnatim svilenim trakom, ki je bil popolno nasprotje zdelani škatli. Odvezala sem ga in odprla pokrov. Še po toliko letih je zavel iz njene notranjosti vonj po sivki. Odvila sem šumeč svilen papir. Pod njim je bila natančno zložena mamina poročna obleka. Previdno sem jo dvignila v zrak, da se je umetelno izvezena čipka odvila, prosojna tančica pa kot dih nežne pomladi zavalovila proti tlom. Ema je stala z odprtimi usti, iz katerih je prišel samo droben vzdih. Potem je otresla glavo, kakor da se hoče prepričati, da ne sanja.

»Kakšna obleka. Ali mi jo posodiš?«

Gledala me je kakor človek, ki čaka na obsodbo. Oči je na široko odprla in brez diha čakala na moj odgovor.

»Z veseljem ti jo podarim.«

Začela je poskakovati kot majhna deklica. Obleko je prislonila ob svoje telo in tekla proti kopalnici do ogledala.

Od daleč sem zaslišala njen navdušen glas: »Samo malo jo je treba zožiti in odnesti v čistilnico.«

Potem se je zaslišalo šumenje svile. S spetimi lasmi je stala je pred menoj, jaz pa nisem mogla odpreti ust. Kako zelo je bila podobna svoji babici.

»Mami, zakaj mi nisi nikoli pokazala njene obleke?«

»Pridi, ugotoviti morava, kaj bo potrebno storiti z njo, da bo postala tvoja popolna obleka. Potem pa ti bom povedala njeno zgodbo.«
Na poročni dan je moja Ema blestela. Sreča je sevala iz vsakega njenega giba, iz vsakega njenega smehljaja. Obleka je vsemu dodala poseben čar, ki ga lahko ustvarijo samo predmeti z zgodbo. Ko se njihova zgodba razplete, niso več samo predmeti, ampak postanejo zgodba sama.

Moja zgodba je dobila epilog. Včasih se usoda poigra z meseci ali celo z leti. Na koncu pa je pomembno samo to, da se stvari postavijo na pravo mesto in da se lahko spominjamo brez obžalovanja.


Ocena:

Zgodba je zanimiva zaradi spretnega prepletanja perspektive, dogodki preteklosti in sedanjosti se lepo odvijajo kot na filmskem platnu. Tenkočutno je orisan odnos med hčerjo in materjo. Ob zgodbi te prevzame dejstvo, da kri ni voda, in hkrati prijetno čudenje ob spoznanju, da so tvoji otroci podobni tvojim bližnjim, na katere si bil in si še vedno čustveno navezan, kako se usode zanimivo prepletajo. Z vso nežnostjo in milino zasije prispodoba, da je »svileno obleko zložila, kakor metulj zloži svoja krila«. V tem slogu je napisana celotna pripoved.

Avtorica: Danica Zlatar, ŠIFRA: Pika

Predelana babičina poročna obleka

Cveta je stala ob oknu in opazovala ljudi na trati pred veliko hišo. Poročno  slavje njene ljube vnukinje Viole se je iztekalo. Dan se je že prevesil v večer. Velike in male sence so se v niansah svetlobe in teme slikale na zidove sob in prostorov njihove velike hiše. Poplesavale so tudi po vrtu, po ostankih pijače in jedače na slavnostno pogrnjenih mizah. Gostje so se počasi spreminjali v sence, odhajajoče na svoje domove. Za njimi bo ostal le vonj, ki se je polegel na opustošene mize, in spomin, ovekovečen na poročnih slikah.

Spomin, ki bo nekoč ostal tudi za njo, Cveto, za njeno hčerko Rožo in tudi za ljubo vnukinjo Violo. Tri generacije žensk. Tako različnih. Seveda, saj je na njih pustil pečat svojstven čas zgodovine. Za vsako posebej. Zaslišala je poskočne korake na stopnicah in skozi vrata je planila veselo razigrana Viola. Viola v sanjsko lepi beli čipkasti poročni obleki. »Babi, čas je, da se preoblečem. Z Vidom se kmalu odpeljeva na poročno potovanje. Na medene tedne.«

Objela je Cveto in jo glasno cmoknila na obe lici. S presenetljivo lahkotnostjo je slekla poročno obleko, ki je v ljubkih gubah pristala ob njenih nogah.

»Saj jo boš pospravila namesto mene, kajne babi? Odlično sem se počutila v njej, veš. Vsa trema me je minila, noben dvom se ni več prikradel vame, odkar sem jo oblekla.«

Cveta je vedela, da je bilo tako. Saj drugače se v tej poročni obleki ni bilo mogoče počutiti. Na obraz se ji je prikradel nežen nasmeh. Nasmeh, kot da bi ne hotel biti nasmeh. Ker je malo tudi žalosten, saj v sebi skriva nek daljni njej posebno ljub spomin.

Tja v preteklost so zaplavale Cvetine misli. V leto po vojni, ko je čakala svojega Leona. Štiri mesece se že nista videla. Bil je polno zaposlen z delom za izgradnjo nove oblasti in države. Večkrat jo je v tem času obiskala soseda Hana. Bila je malo starejša od nje Tudi ona je do pred kratkim čakala svojega princa na belem konju. Potem je prišla tista kuverta  in  potem ni čakala več. Je pa pogosteje prihajala k Cveti in ji pomagala, kjer se je dalo. Zadnje čase jo je na skrivaj zaskrbljeno opazovala. Nekega dne pa je le rekla, kar ji je ležalo na duši:

»Cveta, danes pa nisi nič zgovorna. Bom prišla drugič.«

Cveta je odkimala in Hana je odkrito dodala:

»Nekam bolno deluje tvoja bledica. A mislim, da ni bolezen, ampak posledica ljubezenskih noči. Cveta, bodi vesela še zame, ki mi do sedaj ta sreča ni bila namenjena.«

Cveta je planila v krčevit jok. Da, to je bila njena velika skrb. Prišel bo Leon, ona pa ga bo pričakala z velikim trebuhom. Tako je tudi bilo. Toda Cvetin strah, kako se bo odzval Leon, je bil odveč. Iz srca se je razveselil, da bo postal oče in je Cveto takoj zaprosil za roko. Da bo vse, kot mora biti.

Kaj pa zdaj? K poroki spada poročna obleka. Joj, v tistih časih ni bilo skoraj nič na voljo, razen osnovnih stvari za preživetje. Spet jo je Hana pomirila. Preprosto podarila ji je svojo čudovito belo čipkasto obleko. Hani je ni bilo usojeno nositi. Res se je Cveti že poznal trebušček. Hana je snela svoje čipkaste zavese in z njimi kot s padajočimi volančki zakrila, kar neposvečenim ni bilo usojeno videti in vedeti. Srečne dni je preživela Cveta in poročno obleko skrbno hranila v svoji omari spominov. S hvaležnostjo in ljubeznijo se spominja Hane. Hane, ki je nekoč kar izginila neznano kam. Cveta je tistega jutra nemo in z grozo v očeh opazovala soseda, ki je odnašal stvari iz Haninega stanovanja.

Poročno obleko je hranila za svojo hčerko Rožo. Ampak Roža je odraščala zelo svobodno, študirala je v Ljubljani in stanovala v študentskem domu. Cveto je kar malo skrbelo zanjo. A Roža je doštudirala, res sicer z enoletno zamudo in diplomo je opravljala skoraj tik pred porodom. O poroki z njenim Tomažem nista razmišljala.

Cveta zadovoljno pobere poročno obleko. Nekam čarobna se ji zdi; mogoče zaradi zgodb, ki so povezane z njo. Za vnukinjino postavo jo je bilo treba spet malo predelati. Najprej odstraniti volane okoli pasu, potem pa narediti malo večji, no, precej večji vratni izrez. Tako je bila še bolj poudarjena Violina čudovita postava.

Cveta je razgrnila obleko po mizi. Iz predala stare omare spominov je vzela odstranjene volane in z njimi začela zapolnjevati izrez. To je delala brez posebnega predhodnega razmišljanja, kar preprosto samodejno. Pobožala je obleko in jo kot svetinjo obesila v omaro.

Bo nemara počasi prišel tisti njen čas, ko ji bo spet treba obleči to poročno obleko? In Cveta bo prva in zadnja, ki jo bo nosila.


Ocena:

Tudi ta zgodba je zanimiva zaradi spretnega prepletanja perspektive. Skozi preteklost nam predstavi pristen odnos dveh prijateljic, ki si znata stati ob strani, hkrati mimogrede osvetli zgodovinski čas, težko življenje z vsemi priokusi in stereotipi. Prijetno so opisani odnosi med babico, vnukinjo in hčerjo, ki so predvsem spontani, lahkotni in samoumevni. Samo pripoved bogatijo umetelni orisi s skrbno izbranimi prispodobami, ki pričarajo trenutno vzdušje. Piko na i naredi konec, ob katerem je razvidna tradicija, da so ženske na mrtvaškem odru običajno  oblekli v poročno obleko.

Avtorica: Janja Hartman Krajnc, ŠIFRA: 6. APRIL 1941

NI JI BILA USOJENA

»Babica, kako lepo obleko imaš na svoji poročni sliki!« je vzkliknila Bebina vnukinja, ko si je z občudovanjem ogledovala fotografijo.

»Oh, punčka moja, veš, ta obleka ima zanimivo zgodbo.«
»Babica, prosim, povej mi to pravljico!«
  Beba je sedla poleg deklice na kavč in ji pripovedovala o obleki, ki naj bi jo imela že njena prababica na svojem poročnem obredu.

Danica in njen Ivan sta načrtovala poroko, ki bi morala biti na veliko noč leta 1941. Ivan je priskrbel stanovanje v nadstropni privatni hiši v Mariboru na desnem bregu Drave. Opremila sta ga z modernim pohištvom, ki sta ga dala delati mizarskemu mojstru.
On je bil deset let starejši od nje, resen fant z dobro službo in za življenje si je kar precej prihranil. Zrelo in odgovorno je gledal na bodoči zakon. Ona je bila študentka medicine. Študirala je v Ljubljani in ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je odločila, da se bosta poročila in a v zakonu dalje študirala. Ivana je imela rada in njune sreče ni mogel nihče preprečiti.
Z mamo sta kupili tanko volneno blago v bež barvi, ki je bilo Danici zelo všeč. Mama jo je peljala k svoji prijateljici šivilji, ki je šivala za zahtevne bogate stranke. Tam je bodoča nevesta brskala po revijah in si je izbrala čudovit kroj po tedanji modi. Blaga je bilo dovolj in šivilja ji je skrojila še jopico, da si jo je lahko oblekla preko dolge obleke, kajti pomlad ni bila preveč topla.
V Ljubljani je študirala tudi njena starejša sestra Zdenka. Obe sta šli k modistinji, kjer si je Danica dala delati čeden klobuček v enaki svetli barvi, kot bo obleka.
»Lepa nevesta boš,« ji je polaskala Zdenka.
Vse je bilo v velikih pripravah in Danica je živela v svojih sanjah.
Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega. 6. aprila zjutraj, na cvetno nedeljo, je Daničin oče po radiu izvedel, da se je začela vojna tudi v njihovi državi. Hitler je z bombami napadel Beograd in veliko prebivalcev je umrlo. V družini je nastala panika. K Danici je prišel Ivan in dogovorila sta se, da se bosta še isti dan poročila. Mlada dva sta hotela imeti poročni list še od Kraljevine Jugoslavije. Ukrepali so hitro. Danici naj bi bil priča njen oče. Takoj se je odpravil na župnijski urad v frančiškansko cerkev, da bi uredil vse potrebno za hitro poroko. Danica si je oblekla svoj običajni kostimček, ki ji je bil pri roki, in je odhitela z Ivanom na njegov dom. Njegov oče je bil takoj pripravljen, da bo šel sinu za pričo.
»Vidva kar opravita vse, kar morata, jaz  bom prišel pred cerkev. Tam se dobimo,« jima je svetoval.
Vse se je odvijalo hitro kot v filmu. Ali bodo uspeli? Napovedovali so, da bodo opoldne nemške okupatorske čete že prispele v Maribor. Ženin in nevesta sta prišla pred cerkev in Ivan je skočil v župnijski urad poiskat bodočega tasta. Danica je čakala pred cerkvijo. Prišel je prodajalec časopisov in kupila je posebno izdajo Večernika. Na enem samem listu je bilo zapisano z mastnim črnilom, da je Hitler bombardiral Beograd in se je začela vojna tudi v Jugoslaviji. Nervozno je brala in roke so se ji umazale od tiskarske barve. Tedaj je prišel Ivanov oče, istočasno pa so se pojavili tudi njen ata, Ivan ter gospod župnik.
Izvedela je, da je ata svojo nalogo dobro opravil. V župniji so natiskali poročni list in treba je bilo opraviti samo še obred. Tako sta se Danica in Ivan poročila prav na prvi dan okupacije. V prazni cerkvi pred stranskim oltarjem sta si obljubila večno zvestobo. Dobila sta zadnji poročni list Kraljevine Jugoslavije, izdan v Mariboru.
Danica je nastopila novo življenjsko pot v običajnem kostimčku. Lepa poročna obleka še ni bila do kraja sešita. Njena mama jo je prinesla od šivilje nedokončano in spravila jo je v predal, kjer je dolga leta obležala. Klobuček je ostal pri modistinji v Ljubljani. Začela se je krvava vojna, ki je trajala štiri leta. In prav ta je mladi par še močneje povezala kot poroka.

 »Mama, odločila sem se, da se bom poročila,« je lepega dne dejala hčerka Beba mami, ko je prišla iz Ljubljane, kjer je tako kot njena mama Danica študirala medicino.
Danica je obnemela. Hčerka ji nikoli ni govorila, da ima fanta in da misli na poroko.
»Ja, kako si to predstavljaš? Si povedala očetu?«
»Ne, najprej sem zaupala tebi. Poglej, stara sem toliko, kot si bila ti, ko si se poročila. Moj izvoljenec je že diplomiral in ima službo. Vse sva temeljito premislila,« je razlagala.
Danica je spoznala, da je podobno nekoč, pred dvaindvajsetimi leti sama doživljala. Toda zdaj ni bilo vojne in ni treba, da se hčerki tako mudi v zakon. Skrbelo jo je, ali bo kot poročena žena končala študij. Sama ga ni nikoli.
Sledili so družinski pogovori. Oče je sprva nasprotoval. Bebi je starše pomagala pregovarjati mlajša hčerka Jana, ki je obiskovala Višjo gospodinjsko šolo v Grobljah pri Domžalah. Bebinega fanta Dušana je dobro poznala, saj sta večkrat prihajala k njej v internat na obisk, pa tudi ona se je oglasila pri sestri, ki je stanovala v podnajemniški sobici v Ljubljani. Nemalokrat je tam srečala Dušana in prepričala se je, da je človek, ki mu ni za flirt.
Ko je čez nekaj dni prišel Dušan sam na Bebin dom, je napravil tako dober vtis na njene starše, da nista imela nič več proti njuni zvezi. Določili so datum poroke sredi meseca avgusta in začele so se priprave.
Beba je naprosila mamo, da ji da tisto svojo nedokončano poročno obleko, ki je bila še vedno skrbno spravljena pred molji v nekem predalu. In mama jo je prinesla. Polagali sta kos za kosom na mizo. Bebi so se zasolzile oči, ko je potipala blago. Bilo je čudovito mehko in lahkotno, takega nisi dobil v nobeni trgovini.
»Mama, a mi to res daš? Nesla bom šivilji. Iz tega blaga mi bo zašila poročno obleko.«
»Seveda, če meni ni bilo usojeno, da bi jo imela, jo boš imela vsaj ti. Vendar pa je ta kroj zastarel.«
 »Saj ne bo zašita po tem kroju. Izbrala si bom nekaj, kar je za današnji čas.«
 Tako je tudi bilo. Šivilja ji je zašila široko krilo s položenimi in zalikanimi gubami, preprosto bluzico s kratkimi rokavčki in rjavo pentljo z belimi pikami pod ovratnikom, zraven pa še oprijeto jopo z dolgimi rokavi.
Bila je preprosta, a tako lepa nevesta, da so jo vsi občudovali. V rokah je imela bidermajer šopek iz nežnih roza vrtnic, ki je njeno lepoto še poudarjal. Nihče niti slutil ni, da je ta njena poročna obleka narejena iz starega blaga, iz katerega je bila ukrojena in napol zašita že nekoč neka poročna obleka. Sestri Jani, ki je bila njena priča, je bila zelo všeč.

Naslednje leto so pripravljali v dvorani grobeljskega internata absolventski ples. Vsa dekleta so si pripravljala obleke, da bi bile kot absolventke čim lepše plesalke na tem balu. Jani je Beba ponudila svojo poročno obleko. Sestra ji je planila okrog vratu in se ji solznih oči zahvaljevala.

Nikoli ji ni povedala, kako všeč ji je njena poročna obleka, in na tihem je bila nanjo kar nekako ljubosumna. Zdaj pa ji je ona sama to obleko posodila.
Takoj jo je pomerila in bila ji je kot ulita. Gledala se je pred zrcalom, se obračala na vse strani in sreča ji je sijala iz oči. Poljubila je sestro in ji šepetala:
»Hvaležna sem ti. Tega ti ne bom nikoli pozabila. Saj ne morem verjeti, da si me tako osrečila. Pazila bom nanjo, boš videla. Vrnila ti jo bom tako, kot si mi jo posodila.«

 Prišel je dan absolventskega plesa. Dekleta v internatu so se lišpala in si kazala svoje obleke. Jana se je že videla, kako v tej čudoviti obleki stopa na plesišče in pleše kot princesa iz pravljice.
In prav ta dan je dobila obisk. Začudila se je, ko je v sobi za obiske zagledala svojega svaka Dušana. Vesla ga je pozdravila, on pa ji je začel pripovedovati, da je prišel po poročno obleko svoje žene. »Veš, izvedel sem, da ti jo je posodila. Sem ji že povedal, da se poročne obleke ne posoja. Ne smeš biti užaljena, ampak res je tako. To je njena poročna obleka. Le kaj jo je prijelo, da ti jo je posodila?«
»Ja? In kaj bi rad?« ga je vprašala razočarana.
»Saj veš! Prišel sem po obleko. Prinesi mi jo, prosim.«
 Jana se je brez besed obrnila. Žar v njenih očeh je umrl. Kot v transu je šla po stopnicah v sobo k svoji omari. Vse sanje so se ji razblinile. Ne, ta obleka ji ni bila usojena. Mama jo je dala sestri in ne njej. Tiho jo je vzela iz omare. Prejšnji dan jo je zlikala in je tam čakala, da jo bo oblekla. Odnesla jo je svaku in mu jo brez besed izročila. Niti poslovila se ni od njega. Stala je na pragu in gledala za njim, ki je odhajal. Svetla obleka mu je visela čez roko.
Ta večer je Jana na absolventskem plesu plesala v svojem starem modrem krilu in beli bluzi.


Ocena:

Pripoved je zgrajena iz treh zgodb, ki jih povezuje babičina poročna obleka: babičina zgodba, ki se dogaja ob začetku okupacije med drugo svetovno vojno, polna hitrih odločitev in zasukov; vnukinjina, Bebina, zgodba, ki se odvija tekoče, brez zapletov, in Janina, pretresljiva zgodba Bebine sestre. Na koncu pripovedi zazeva kot hladen tuš spoznanje, kako lahko predsodki, principi in vraževerje zagrenijo življenje bližnjim in skrhajo še tako dobre odnose.

Avtorica: Manja Tement, ŠIFRA: VIVA

Predelana babičina poročna obleka

Čas poroke se je nezadržno bližal. Marija se je težko sprijaznila z idejo o veliki poroki z vsemi sorodniki in prijatelji.
Na začetku sta z Janezom načrtovala skromno poroko, takšno v prisotnosti prič in staršev, a so se oboji straši takoj uprli. To je potegnilo za sabo tudi poglobljeno razmišljanje o poročni obleki. Ko so starši dokončno zmenili, da bodo plačali polovico stroškov svatbe oni, polovica pa ta mlada, sta se oglasili mami in vztrajali pri beli obleki.
»Joj, katastrofa, nikoli nisem razmišljala o beli obleki,« si je mislila Marija. Vse skupaj se je sprevrglo v nočno moro, zato nevesta do zadnjega ni imela obleke. Rešil jo je zaročenec z dobro idejo: »Peljal te bom v Vezenino.«
Trgovina je bila znana po lepih poročnih oblekah. V njej so se bohotile razkošne in skromnejše obleke. Marija ni dolgo izbirala. Bele obleke je niso navdušile. Med njimi je kraljevala ena skromnejša, takšna, ki jo je očarala. Imela je eno samo napako. Bila je bež barve. Ampak zaročenec jo je hitro potolažil, da mami tako ne bosta to opazili, saj obe slabo vidita.
Marija je obleko pomerila, se vrtela pred ogledalom in se občudovala. Obleka je bila popolna. Povsem se je prilegala njeni športni vitki postavi. V njej so prišli do izraza vsi njeni čari, dolge vitke noge, lep dekolte, temni dolgi lasje. Še ženin je pripomnil, da se lahko kosa z vsako manekenko.
Doma je mama njeno navdušenje pokvarila, ker je načela vprašanje poročnih menijev, razporeda miz za udeležence, čeprav je bilo že vse do potankosti premišljeno in dogovorjeno.
En teden pred poroko je Marija hotela pokazati obleko svoji prijateljici. Oblekla je oblačilce in ugotovila, da ji obleka sploh ni več prav. Na njej je visela kot vreča in od manekenke v Vezenini ni bilo sledi. Marija je od samih skrbi in usklajevanj seznamov udeležencev poroke, šopka, glasbe in menijev shujšala.
»Kaj pa zdaj?« je s tresočim glasom in solzami na robu trepalnic stokala in objemala prijateljico »Če bom dala obleko zožiti, ne bo nikoli več taka kot je bila!« To je vedela iz izkušenj. Obleka ji nenadoma sploh ni bila več všeč.
V tem trenutku je vstopila mama z idejo dneva: »Marija, zakaj stokaš? Pomeri babičino poročno obleko. Še vedno jo hranim za spomin. Gotovo ti bo prav. Tako ozka si v pasu, kot je bila babica.«
Ker je mama pohvalila njeno postavo, se Marija ni upirala in iskala izgovorov. Pomerila je babičino obleko in ta je spolzela po njeni postavi kot ulita; le pri vratu in na manšetah so bile čipke malo obrabljene. Sicer pa je v njej izgledala kot diva iz kakšnega črno belega filma.
Pograbila je obleko in tekla k sosedi, gospe Žnidar. Šivilja je bila znana po svojih spretnostih. Vedno je reševala njihove šiviljske težave.
»Gospa Žnidar, prosim, pomagajte. Poglejte te čipke. Pa saj taka ne morem na poroko!«
Soseda se je nasmehnila: »Ne skrbi. Seveda bom pomagala, zakaj pa smo sosedje, če ne zato, da si pomagamo.«
Žnidarjeva je obleko strokovno obnovila. Na babičino obleko je prišila bež čipkast ovratnik in dodala bež manšete. Obleka se je prelevila v sanjsko modno oblačilo. Bila je zanimiva in izvirna.
Poroka je bila prekrasna in  nevesta je v obleki blestela. Svatje, predvsem ženske, so razpravljali o nevestinem dobrem poznavanju  modnih trendov. Marija pa se je le namuznila, pogledala proti oblakom in pomežiknila babici, ki jo je gotovo opazovala iz drugega sveta in se z njo veselila.


Ocena:

Pripoved slikovito prikaže, kako starši nehote, v dobri veri, da oni že vedo, kaj se spodobi, da bo vse tako, kot mora biti, zapletejo stvari, zmešajo štrene in porušijo načrte in želje otrok, in to prav na predporočne priprave, ki si jih nevesta, prepričana, da je dovolj dorasla, da vzame stvari v svoje roke, saj se navsezadnje osamosvaja, in je to zanjo povsem njeno svojevrstno doživljanje. Hkrati pa izzveni tudi opomin, kako zdravo je včasih za dobre medsebojne odnose malo popustiti, sklepati kompromise, ker se le tako stvari potem vedno dobro iztečejo. Besedilo teče tekoče z nizanjem golih dejstev, ne da bi se avtorica ukvarjala s podrobnimi orisi. Doživljanje je omenjeno le bežno in daje zelo splošen okvir za razumevanje notranjega stanja protagonistke.

Avtorica: Vlasta Črčinovič Krofič, ŠIFRA: Erato 2022

VLEČKA

Skozi briljant zaročnega prstana na moji levi roki se lomijo sončni žarki. Spomini na morje, sonce in peščene plaže so živi kot mavrica po dežju v pomladnem jutru. Novo življenje se prebuja pod mojim srcem in trebušček je postal okrogel kot lubenica. Dan poroke je vse bližji, jaz pa ne vem, kaj bom oblekla. Sprehodila sem se po salonih s poročnimi oblekami. Čudovite so. Takšne, kot so jih nosile princeske, kraljice in filmske zvezde. Razkošne so, z volančki, vlečkami, ustvarjene iz žlahtnih materialov: svile, brokata, tila. Cene, te pa so visoke. Že najem obleke se približa tisočaku. Predrago za moj proračun. Najraje bi poroko odpovedala, čeprav so bila vabila razposlana. Iz črnih misli me prebudi hišni zvonec: »Dobro jutro Zlatka.«
Pred vrati stoji moja ljuba babica Zvonka. Kljub osmim križem in s sprehajalno palico v roki se je z avtobusom odpravila do mojega bivališča. Njen obraz žari od energije.
»Zakaj pa si namrgodena?« poizveduje.
»Ah, poroka!«
»Si je Janez premislil?« je zgrožena babica. Čelo guba tako, da se ji med obrvmi zarišejo dodatne pokončne stroge gube.
»Ne, ne, Janez vztraja pri poroki. Ne vem, kaj naj oblečem. Poročne obleke so predrage.«
»Kaj res rabiš vse novo? Nevesta mora imeti na sebi nekaj novega, nekaj starega, nekaj sposojenega,« me o starih običajih poduči babica.
»Pridi, greva po obleko,« me povabi.
»Kam?« sem radovedna.
»Kam? K meni vendar.«
V babičini delovni sobi, prepojeni z domačim vonjem sivke, kraljuje mogočna hrastova skrinja, polna spominkov. Izdelal jo je dedek mizar ob priložnosti zaroke, da jo je babica lahko napolnila z balo. Težek pokrov se malo zatika, a s skupnimi močmi ga le odpreva. Babica jemlje iz skrinje fotografije, kozarčke, kravje zvonce in še lectova srca. Na dolgo in široko  obuja spomine, ki polnijo prostor z dodatno svetlobo in novo energijo. Po debeli uri se prebijeva do dna, kjer sameva škatla z babičino poročno obleko. Spodnje krilo, tkano iz lanenega platna, je bogato izvezeno v pisani narodni vezenini.
»Osem krake modre zvezde simbolizirajo Venero. Vidiš, ujete so med široke pasove stiliziranih S-jev, ki upodabljajo kače.  To so stari simboli rojstva, sreče, plodnosti,« pojasnjuje babica.
Takoj se zaljubim v ta kos oblačila. Pomerim ga, namestim nad trebuščkom, zapnem pod prsmi in ugotovim, da se povsem prilega moji postavi. Vriskam od veselja, vrtim se pred babico in jo objamem.
»Kaj pa životec!« vešče ugotavlja kreatorka.
»Životec?«
»Brez tega ne bo šlo,« nadaljuje in že ima v roki šiviljski meter. »Obseg prsi 110, dolžina hrbta 45, dolžina sprednjega dela 43, dolžina rokava 53,« meri in zapisuje številke v svoj notes. Iz omare izbrska platneno rjuho, na njo nariše kroj z modro kredo in že zaplešejo škarje. Ena, dve tri; sprednji del, zadnji del, dva rokava levi in desni.
»Zlatka, odpri pokrov singerce!« ukaže.
Takoj sede  za staromodni artefakt in čolniček začne požirati blago, babica pa si brunda: »Na oknu deva je slonela, ki komaj šestnajst let je štela …«  
Babico občudujem: »Še vedno si spretna. Nauči me šivati!«
Ona pa se nasmehne: »Vse ob svojem času.«
Okoli poldneva zasijem v čudovitem oblačilcu, ki bi ga modna stilistka z veseljem pokazala na modni brvi in drago prodala.
»Nekaj še manjka,« ugotavlja babica. Ozre se po sobi in ukaže: »Snemi zaveso!«
»Zaveso? Jo bova oprali?«
»Oprali in iz nje naredili vlečko. Takšno, kot jo je imela princesa Diana.«
»Ne, babi, to bi bilo preveč.«
»Pa vsaj venček imej na glavi. Takšnega iz marjetk.« »Ja, venček s pisanimi trakovi!« soglašam.

Napočil je dan poroke. Sem srečna in samozavestna nevesta. Obleka nežno ovija moje telo in trakovi na venčku nagajivo žgečkajo moja zardela lica.  Janez me prime za roko in vzklikne glasno, da ga slišijo tudi najbolj oddaljeni svatje: »Zlatka, najlepša nevesta pod soncem!«


Ocena:

Pripoved nas v uvodu z izjemno lepimi opisi, pridevki in metaforami, s katerimi se avtorica vešče poigrava, popelje v ljubeč odnos babice in vnukinje, ki skupaj skreirata in predelata poročno obleko iz babičine skrinje. Mimogrede nas seznani s tradicijo, s poročnimi običaji, simboli na starih vezeninah, ob katerih lahko občudujemo vnukinjin spoštljiv odnos do zgodovinskega spomina, ki mu s svojo iskreno navdušenostjo pretanjeno vrača nov pomen in vrednost.

Avtorica: Antonija Jereb, ŠIFRA: nekaj starega

B abico sem vedno rada imela,
A že dolgo ni več z nami.
B ila sem njena punčka zala
I n potolažiti me je znala,
Č etudi bridko sem jokala.
I mela je idej nešteto.
N a podstrehi v omari, v shrambi,
A vtorska še oblačila ždijo.

P otihoma odprem omaro,
O pazim v njej obleko staro.
R očno izdelane čipke na rokavih,
O b robovih so že malo sprane.
Č ez njo visi bel pajčolan.
N evestina obleka, zašepečem,
A hitro z idejo k mami stečem:

O bleko potrebujem za poroko.
B elo, s čipkami in pajčolanom.
L e babičino malo preuredim.
E nake čipke so v predalu,
K jer hraniš babičina ročna dela,
A jaz bi za obleko jih imela – prosim.

V čast spomina

Klobuk pastelnih barv
z dodanim pajčolanom čaka,
da deklica dekle postane.
Poleg klobuka v omari
poročna ždi obleka v osami.
Iz roda v rod v čast spomina,
se nekaj ji doda, odvzame,
da pravšnja, zala,
za nevesto novo spet postane.


Ocena:

Pesmi sta zanimivi, ustrezata tudi predpisani temi. Prvo odlikuje akrostih »BABIČINA POROČNA OBLEKA«. Verzificirana zgodba je preprosta in jasna z lahkotnim ritmom. Iz prve kitice veje vnukinjin ljubeč spomin na babico. Druga kitica predstavi odkritje babičine poročne obleke. V tretji kitici se razodene, da jo bo predelala za svojo poročno obleko.

Drugo pesem odlikuje zanimivo in spretno izpeljano temo z jedrnato besedo, ki ji ne moreš ničesar več dodati niti odvzeti.

LITERARNI PRISPEVKI, KI SO PREJELI POHVALO

Avtorica: Tina Lasnik, ŠIFRA: 131135 

PREDELANA BABIČINA POROČNA OBLEKA

Tam v kotu si sedela,

na starem lesenem gugalniku,

si mi otroške pesmi pela.

Nekega dne sem te vprašala,

kako se spominjaš dneva,

ko z dedkom sta se spoznala.

Nisem vedela,

da beseda moja te bo prizadela,

v jok, si ti planila.

Odprla si omaro,

iz nje si staro škatlo potegnila.

Malo prahu se na njej je že nabralo,

kot da vsi so pozabili nanjo.

Počasi škatlo si odprla,

na zbledelo blago se solza je utrla.

Počasi si obleko svojo vzela,

videla sem, tresla si se cela.

Bila poročna je obleka bela,

samo enkrat si na sebi jo imela.

Nikomur je nisi več kazala,

zate bila je to boleča rana.

Nič več te nisem spraševala,

niti na zadnji dan,

ko brez tebe sem ostala.

PREDELANA BABIČINA POROČNA OBLEKA


Spominjam se tistega dneva,

ko bili sva samo jaz in ti,

sredi lepega sončnega dneva.

Razlagala sem ti o zaljubljenosti

in fantih, ki niso resni,

ti pa si mi rekla,

da nekateri fantje so še nekaj vredni.

Pa si s svojo zgodbo pričela,

do zdaj je nisem razumela.

Bila si rosno mlada,

ko fanta si spoznala.

Med vama je ljubezen vzklila,

kmalu sta se zaročila.

Poročno obleko si izbrala,

komaj si na vajin dan čakala.

A usoda vaju je ločila,

ko njemu se nesreča je zgodila.

Izgubila si svojo ljubezen življenja,

izginila vsa so poročna hrepenenja.

Kasneje še enkrat si se zaljubila,

a te poročne obleke nisi nikoli nosila.

PREDELANA BABIČINA POROČNA OBLEKA

Ti si se v njej poročila.

Hotela si, da bi jo tvoja hči nosila.

To se ni zgodilo,

saj življenje tvoje hčerke prehitro je minilo.

Upe svoje v prvo vnukinjo si položila,

a ta se ni nikoli poročila.

Druga vnukinja ni imela tvojega stila,

in tako ti je ostala le najmlajša Tina.

Še do danes se tvoja obleka se ni nosila,

a tudi ti si nas že zapustila.


Ocena:

V vseh treh pesmih se odstira usoda babičine poročne obleke, ki jo vnukinja podoživlja v svojih spominih na že preminulo babico. Obleka se nikoli ni predelala in ponovno nosila, čeprav si je babica to včasih želela. Pesmi so preproste in enostavne, a v sebi nosijo neko grenko sporočilo, da svoje bližnje prav razumemo šele takrat, ko jih ni več med nami.



Avtorica: Ana Štante, ŠIFRA: 12

DEŽ

Dež,
tiho, nežno, čutno,
med prsti mi polzi.
Hlad jesenski,
po telesu me zmrazi.
Pogledam v nebo,
razprem svoja krila,
prepustim se dežju,
da z mene spere vsa pravila,
ves stres in gnus
in ponese me v globine,
čuteče bližine,
ko stapljam se s kapljami dežja.
Spere vse grenke skrbi,
vse, kar boli.
Napolni me spet
s svežino,
neba milino.
Pogledam v nebo,
tako srečna,
tako lahkotna.
Zaplešem v novi dan,
se ritmu predam,
da vodi me tja,
kamor želi si bit mojega srca.
Razprem svoja krila,
poletim v nebo.

Duša je željna,
a tu je še telo –
telo, ki drhti
na zemeljskih tleh
in duša, ki je odšla,
nekam na drug planet.

ISKANJE SREČE

Iskanje sreče.
Mar opoteče?
Mar vodi nas na mesto,
kjer poti peljejo čez cesto?
Le kaj je naj drugi strani brega?
Sreča, mir, radost ali norost?
Kdo bi vedel, kdo izkusil?
Saj tisti, ki življenja ni okusil,
težko pove,
kaj lepo je in kaj ne.
Je mar greh
uživati v dobrih stvareh?
Ali nam le-ta prinašajo
radost, srečo in mir,
ki rabi ga naše srce
za premagovanje ovir?
Pojavi se vprašanje:
Ali živim v zmoti?
Takrat prisluhni svojemu glasu,
ki vodi te vztrajno, počasi,
po poti življenja
in hrepenenja,
prepusti se in poslušaj ga.
Pripeljal te bo tja,
kamor želi si Bit tvojega srca.


Ocena:

Poezija zahteva drugačen pristop k pisanju. Kot pesniki smo omejeni, moramo biti jedrnati, hkrati pa nam poezija ponuja druge izrazne možnosti. V praktično telegrafskem stilu pesnica naniza najobčutljivejša doživljanja svoje biti, ki jih že nezavedno ponavljamo in nenehno dokazujemo, da obstaja še drugačen svet. Vsekakor rešitev obstaja. Ta optimizem se kaže kljub notranjemu nemiru in negotovosti lirskega subjekta. Pesmi si zaslužita pohvalo, čeprav se predpisane teme nista dotaknili, a pesnica je pokazala svojo spretnost v izpovedovanju skozi verze.

Avtor: Jure Voglar, ŠIFRA: pesnik255

Razdvojena družba

Različna so stališča.
Kje so pa stičišča?
Skupnih točk nam primanjkuje.
Vsak le sebe še občuduje.
Preveč je tega vsega egoizma
v časih finančnega nacizma.
Sam sebi si svoj vplivnež;
Četudi v resni velik si naivnež.
Kdo bi še vztrajal v dolgih zvezah?
Preveč je truda v teh obvezah.
Individualizem nas zaznamuje.
Velekapitalist pa dobičke kuje.

Čar bivanja

Vsak nov dan je blagoslov.
Sestavlja nas žareča snov,
se ob dotiku zaiskri.
Steklene naše so oči.
Izkušnje dajo nam modrost.
Človek ni zgolj meso in kost.
Zgradili bi najtrši most,
čeprav je to lahko norost.
Uživamo in trpimo;
Dosti vsega vmes dobimo.
Lahko ekstazo doživimo,
ko se s Fortuno uskladimo.

Miselni nemir

V naši glavi so nevroni na zabavi.
Gradimo piramide, vile in palače.
V mislih privlačnim slačimo hlače.
Jahamo konja v viteški opravi.
Vsi smo vedno čili in zdravi.
Lahko porazimo najmočnejšega junaka.
Nas pa nova zmaga za vogalom čaka.
Mi smo lastniki dobitnega letaka.
Uspehi so nam na voljo kar naprej.
Ta svet idej je čisto brez vseh mej.


Ocena:

Vse tri pesmi so na svoj način zanimive. Lirski subjekt se dotakne aktualnih vsakodnevnih dejstev, kot so razdvojena družba, čar bivanja in miselni nemir, ki ga avtor razodene že v naslovu pesmi.

Pri teh pesmih velja izpostaviti dober občutek za ritem in rimo ter zanimivo miselno izpeljano protipomenskost.

Avtorica: Nadja Svetlin Kastelic, ŠIFRA: SVARUN

Babi, hvala za poročno suknjo

Odkar sem vas spoznala, bili polni ste modrosti.
Zdaj zavedam se,
od vas bi lahko naučila se še več kreposti.
Žal mi je za vse besede krute,
v viharjih nerazsodnosti razsute.
Naj ne bodo večne,
z vami od sedaj naprej
želim deliti le trenutke srečne.
Ure na poročni čas nazaj ne morem zavrteti,
a upam, da olajša se vam bol sedaj,
če razumem, kako bilo vam je tedaj,
ko ste me kot dete pred padci varovali,
se zanj kot skrbna mati bali,
vsak trenutek vanj z dušo matere verjeli,
šele zdaj sva to obe kot materi sprejeli.
Oprostite za pretekle vse krivice,
z dušo matere nisem še spoznala te resnice.

Babičin vzorec

Si nit mojega rodnega nasledstva,
jaz le pletilja, ki pletem po tvojih željah.
Prepletla si vsako zanko,
zaobšla ovinek vsak namenjen meni.
Prišla sem do spoznanja,
da najti moram obliko, lasno sebi.
Drugo nit vzamem zdaj za svojo,
pletilke dam prste,
vzorec nov si bom izbrala,
vanj strpnost si bom stkala.
Vanj izvezla spomin nate,
kot hvaležno darilo – samo zate.

Pelc

V pelc odeti vsi rodovi.
Upanje, rojeno v mrazu
začelo se je v zimi.
S pelci rodov so me prekrili.
Želim jih odstreti,
odgovor prejeti,
kakšna sem v goloti.
Želim si biti
po volji lastne biti.
Res življenje po lastni volji krojim,
se v pravih oblekah na plesiščih vrtim?
Za lojalnost življenjskih stališč
prejet babičin pelc
svoji najdražji osebi podarim.


Ocena:

Tri razmišljujoče pesmi. V prvih dveh je zaznati občutke krivde zaradi preteklih dejanj, ki jih kot takrat še nedorasel lirski subjekt ni bil sposoben prav razumeti. Rad bi se opravičil ali vsaj popravil, kar se popraviti da.

V tretji pesmi, pa se sprašuje, če le ni preveč pod vplivom starih stereotipov in navad. Predvsem zadnji dve pesmi se odlikujeta s prispodobama: Babičin vzorec se plete skozi celo pesem in lirski subjekt kot pletilja izrazi svoje življenjsko spoznanje; v Pelcu z metaforo prejete darove svojih prednikov prenese na svoje bližnje, kot jih je predhodno prejel sam.

Avtorica: Mira Grabrijan, ŠIFRA: ORHIDEJA

PREDELANA OBLEKA

Babica moja, kaj imaš to?
Belo poročno obleko.
Rada bi predelala si jo
v meni srajčko drago.

Mi babica dovoli predelavo,
dihanje v meni kar zastane.
Naenkrat radost v srcu se pojavi
in solza sreče z lica kane.

Obleko sem predelala
v lepo belo srajčko.
Vesela, ker mi je uspelo,
sem po hiši
s srajčko elegantno zaplesala.

BABICA MOJA

Babica moja zgodaj je vstala,
sonce zlato jo je prebudilo.
Ptički veselo so ji zapeli,
pod širno nebo odleteli.
Takrat babica moja,
škarje v roke je vzela
in meni rdečo obleko
je kmalu nadela.

Na babico res sem ponosna,
ker mi je obleko naredila,
svojo obleko rdečo prekrojila
in vsa ponosna mi jo izročila.

PREDELANA BABIČINA OBLEKA

Nič kaj dobro nisem spala,
vso noč sem premišljevala,
kako predelala bi to
obleko belo babičino.

Z dovoljenjem babice
v roke vzamem škarje,
rišem, režem vse počez,
da obleka bo za ples.

A veselja pravega ni,
izdelek me že žalosti.
Kaj zdaj mi je storiti?
Le babico za pomoč prositi!


Ocena:

Avtorica si zasluži pohvalo, saj je v vseh treh pesmih sledila predpisani temi. Pesmi so preproste in lahkotne, polne otroške igrivosti in veselja.

Avtorica: Marta Šavli, ŠIFRA: PIA

Biserni gumbki

Imela sem rojstni dan. Okrogel. Pekla sem in kuhala, da bi pogostila hčerko in vnukinjo. Te sem bila še posebno vesela, saj se res že dolgo nisva videli. Zaključevala je študij, pa tudi časi niso bili naklonjeni obiskom.
Prišli sta. Obe veseli in nasmejani. S polnim naročjem daril in prelepim šopkom rož.
Ob kozarčku, s katerim smo nazdravile, je mojo pozornost pritegnilo nekaj svetlečega na prstu vnukinje. Vnukinja se zasmeji: »Saj sva se z mamo prav čudili, da tako dolgo nisi nič opazila.«
Vsa prevzeta sem občudovala prstan. »Kdaj, kdaj pa bo?« sem radovedna vprašala.
»Mislim, da maja. Ni ravno veliko časa, pa saj želim poroko samo v družinskem krogu,« je rekla. »No, ko smo ravno že pri poroki, imam eno čudno vprašanje. Ali še kje obstaja, tista tvoja lepa poročna obleka, ki si jo tako dolgo hranila?«
Začudeno jo pogledam. »Seveda, če mi pomagaš dvigniti s police v sobi škatlo, ti jo takoj pokažem. Ampak zakaj jo želiš videti,« sem bila radovedna.
Vnukinja se mi nasmehne: V spominu jo imam, mogoče bi bila prava zame.«
»Zate?« se ne morem načuditi.
Odprli škatlo. »Koliko zanimivih stvari hraniš!« se čudi vnukinja. Potem vzameva v papir zavito kratko belo obleko. »Prav taka je, kot se je spominjam,« vzdihne vnukinja.
Tudi jaz jo gledam. »Ja,« rečem, »še vedno ima luknjice na rokavu. Neki svat je kadil, pa je vroč pepel, pristal na mojem rokavu. Bila sem zelo jezna nanj.«
»Nič ne de,« reče vnukinja, »če mi jo daš, jo bom nesla prijateljici, ki dela v butiku, pa jo bo malo predelala, a ne preveč, ker mi je prav taka všeč.«
»Joj,« se spet začudim, »ti to resno misliš?«
Tako je vnukinja odšla z mojo obleko.
»Ne boš je videla do mojega poročnega dne in ne, ne moreš si več premisliti, zdaj je to moja obleka,« mi še na vratih pove.
O obleki ni bilo več govora in vse moje poizvedovanje je bilo zaman.
Prišel je maj, poročni dan moje vnukinje. Pred oltarjem jo je čakal ženin. Oglasile so se orgle in v cerkev sta vstopila vnukinja in njen ponosni oče.
Čez belo obleko je imela ovit topel bel šal. Ta pa ni mogel zakriti novih ozkih belih rokavov. Na njihovih zapestjih pa so se svetili biserni gumbki. Na prej dolgočasnem okroglem vratnem izrezu, (da je bil dolgočasen, sem ugotovila šele sedaj), ki ga je prej imela obleka, pa je bil našit nizek ruski ovratnik. Tudi tega so krasili biserni gumbki.
»Oh, moja prekrasna deklica, poglejte jo. Še včeraj je sedela na mojih kolenih in poslušala pravljice. Zdaj pa stopa proti svojemu ženinu z velikim šopkom marjetic v rokah. V moji pol stoletja stari, malce predelani poročni obleki.«


Ocena:

Pohvalo si je prislužila tudi ta zgodba, ki ob dialogu zgovorne babice in vnukinje spoznamo ponosno babico, ki pred oltarjem občuduje svojo vnukinjo v svoji predelani poročni obleki.

Avtor: Dragan Mitrić, ŠIFRA: Sinica_22

Brez odvečnih besed

Od samega začetka svojega spomina vem, da sta se preprosto ljubila brez odvečnih besed. Ne, ne samo ljubila, bila sta vedno zares zaljubljena. Pravijo, da to ni mogoče, da zaljubljenost zagotovo mine. A pri njiju kar traja in traja. Držim leseno računalo, ki sta mi ga kupila še za prvi razred osnovne šole. Še zmeraj ima enak vonj kot tedaj. Rekla sta, da je iz češnje. Vedno, ko ga poduham, zaznam prav vonj zrelih češenj. Tudi če ju seštevam, se zgodi nekaj čudnega: ena mami in en ati je skupaj eno. Midva pa z mojim vsaj dve, če ne celo štiri. Ne da se seštet, to računalo je! Tresk!

Ne mami, nisem razbila pol kuhinje. Eno malenkost pač, ničvredno.

Ah, dobro, predobro se zavedam vsega tega. Onadva pa se bosta s časom čedalje manj. Za mami bi rekla, da še ve, kdo sem, ati ne. Toda zjutraj me je tudi ona resno vprašala, kdo ji je ponoči zamenjal štedilnik. Njen ni bil nikoli rjav.

Ljubi, pridi, no, danes sem te samo enkrat objela.

Seveda je ne sliši, ker si ni vstavil aparata. Pa kako lahko še na to pozabi? Razmišljam o tem in se rahlo nasmejim, naj mi odpusti, ta nekoč zame najmočnejši, najbistrejši, naj moški na svetu.

Ati, ati, ah, seveda ne slišiš, daj si to v uho.

Rahlo dvigne glavo, češ kdo sem in kaj iščem tukaj, a mu samo tiho odgovorim z isto jakostjo, brez glasu ter rahlo pokimam glavo.

Hvala, se mi zahvali, kot bi se zahvalil sosedi. Moja nezadržna solza postane vidna na njegovem suknjiču.

A sedaj me slišiš? Pravim, da pridi po ljubčka.

In spet še ena solza, sedaj iz drugega očesa. Mami mi s takimi ukanami vedno izvabi solzico, vsaj čisto, čisto majhno, ko slišim, kako ga vsakič pripravi, da se vsaj malo giblje in razgiba.

A, ti si moja, moja! Takoj, bom, takoj.

Baje jo še prepozna, samo še njo. Mami tako pravi. A sam se ne more več premakniti do nje. Imeli smo srečo, da smo našli pomoč: pred kratkim upokojeno medicinsko sestro. Mami mu jo je sama poiskala na internetu, niti eno leto ni od tega. Sedaj pa še ona.

Takoj, takoj. Še enkrat ponovi ati in brez prave moči podrsa nekajkrat z desnico po vodilu kolesa na invalidskem vozičku. A ne gre. Pridem sem in samo jokam. Pred kakšnim mesecem sem se še skrivala, češ mudi se mi v kopalnico ali v kuhinjo. Povsod sem puščala nastavljene papirnate robčke, papirnate brisače ali kar role toaletnega papirja. Mami se je čudila: A se tudi ti ne spomniš več, kje si pustila vece papir? Kaj vse mi tukaj po novem ne izvabi nasmeha. To so morda še zadnji možni razlogi za smeh v tej luknji.

Ta vonj. Ugotavljam, da imata njegova pižama in njena spalna srajca popolnoma enak vonj. Ne vem, mogoče  pri njiju ta vonj vse uredi? Ni mi jasno, kako sta dosegla, da je povsod, v dnevni sobi, v spalnici – enak vonj!

Okoli novega leta sem šla ob vseh bebastih nakupih še v najboljšo drogerijo v centru in kupila parfum. Nevtralen, žensko –  moški, da ga ja ne bi kaj zmotilo. Celo stekleničko sem poškropila po vseh njunih oblačilih. V zrak je šla  vsota denarja, pa nič. Ne, ni to.

Rahlo porinem voziček proti mami, kar on napačno dojame kot svoj neverjeten uspeh in se nasmeji.

A, pa si le uspel, kar pridi. Bravo, junak moj.

Rahlo tresoče roke se ji umirijo, ko mu objame glavo in ga počasi poljubi. On se nasmeji, kot da so mu ravnokar sporočili, da je na loteriji že spet zadel glavni dobitek.

Ja, onadva. Ne vem, če ni vonj, morda je okus? Ne, to pa ja ne gre, ali pač? Pa ta ročna kafetiera. V bistvu je ne morem videti, a se ji vedno znova nasmejim. Ker je njuna. Ena in edina – aluminijasta, čeprav se niti ne zapira več dobro, je še zmeraj ta najboljša. Pa še vsakič v kavo zameša žličko proje! Da je bolj zdrava, vedno enako slišim. Pa to najdražjo in najkakovostnejšo kavo sem jima prinašala s poti, dolgih deset tisoč kilometrov. A ne, tudi vanjo sta morala dodati žličko te preklete proje. Zavidam jima, da sta znala to, kar sta si nekoč le lahko privoščila, nekaj, kar je slabega vonja, še slabšega okusa, dvigniti na piedestal vrhunsko lepega. Ne morem verjeti, taka drobnarija, nič vredna, a ureja zadeve tako rekoč brez besed. Jaz mojemu predavam lahko ure z milijonom samih prav izbranih besed, a ta čustveni idiot jih ne dojame in ne dojame.

Moj junak, moj junak, mami mu nežno objema glavo in jo rahlo tišči k sebi, močno, kolikor pač zmore. In spet in spet samo dve besedi, ki sta dejansko zaobjeli vse. A vedno samo: moj junak, moj junak. Napisala sem še sedemnajst različic, s katerimi bi ga lahko oklicala. Madonca, vsaj to obvladam. Zadnjič sem na kongresu prav jaz prekosila jezične Američane s sedmimi razlagami o enem in istem. Z besedami se da veliko doseči. Zato sem ji ponujala toliko novih, če ji bodo prišle prav. A ji očitno niso.

Ni jih potreboval niti ati, ko se je pred dvema mesecema poslovil. Vse smo lahko prebrali iz njegovega pogleda. Potem, mesec dni molka v hiši in je sedaj k njemu odhitela tudi mami.

Ko sem mojemu to sporočila, je bil, kot vedno, daleč, nekje v Ameriki. A je že naslednji dan priletel nazaj, da sva ob vsem tem skupaj. Ideja, da na pogrebu prebereva: jaz mamino prvo pismo, ki ga je napisala atiju, ko ga je spoznala, in on atijevo zadnje, dokler ji je lahko še pisal, je tudi bila prav njegova. Vsem prisotnim je to izvabilo vsaj kakšno solzico. V mojem očesu tudi solza, a zaradi maminih zadnjih besed: Za torbico si dala več, kot je moja penzija?

Moja torbica je original prestižnega oblikovalca, usnjena, kupila sem jo to leto v prestolnici mode na glavni aveniji, stala je, da ne govorim. A sedaj sem jo popolnoma izmaličila, ker stalno rinem vanjo tisto kafetiero. Kaj, naj bi jo pustila v stanovanju in bi prav takrat prišli vlomilci in mi jo ukradli? In s seboj v torbici imam tudi projo v eni majhni škatlici, ki je podobna pudrnici – nihče ne bi uganil. To je za primer skrajnje nuje, sicer imam rezervno škatlo in v kopalniški omarici in eno še v žepu zimskega plašča v omari v spalnici – ne sme je zmanjkati. In čvrsto ga držim pod roko, dokler hodiva po dolgi stezi skozi park pred pokopališčem počasi proti avtu. Ob stezi nekje na sredini je klop, »najina« klop, a se še jasno ne vidi. Čutim samo, da on vsake toliko časa naredi nekakšen pol-korak. Prej, ko sva korakala skupaj, sem morala skoraj teči, da ne bi zaostajala. Še en pol-korak, pa še eden, vse počasneje proti najini klopi skupaj jaz in on brez odvečnih besed.

Toliko da veš

skrivam se v tvojih laseh
toliko da veš
tam nekje blizu ušes
menda me včasih celo slišiš
v sonetu
naj ga vrag pocitra
slabo se je izkazal
žal tudi v nekem desetercu
tam proti koncu
naj vsi slišijo
da nisem zmagal jaz
le rime sem lomil
z močnim obupom
krivil stihe
silil poezijo
v brezupno obliko

kot naročeno za te
ti pa me iščeš
v polomljenem kozarcu
najinih zaspanih svitov
v črno – belem poslikanem cvetju
brez vonja
črkuješ vtetovirane besede krivde
na mojih rokah
in narahlo brišeš vrezane solze
s svojih beder
z listom iz knjige mojih pesmi
prepojenih s sanjami

V tvojih očeh

ni videti ničesar
le rob mokrega neba
kje sem jaz
kje sva oba
še maloprej je bilo vse drugače
gledal sem te
direktno v oči
v zrcalo srca
videl vse
in potem
radovedno pogled drugam
samo en pogled stran
in oči so postale prazne
strast se je razlila
izlila hkrati mene celega
v praznih zenicah
ni videti ničesar več
le rob mokrega neba

Obuta v copatke iz teme

obuta pač
ker ni lepo da hodiva bosa
obula sva se v copatke iz teme
čeprav čisto blizu drug drugega
sva se spotikala
se lovila
tako se baje to počne
iskala skrite
nevidne skrivnosti
v očeh drug drugemu
čeprav sva si že vse rekla
hodila že skupaj po rosi
po žerjavici
hodila skoraj povsod brez izjeme
čeprav včasih drug mimo drugega
ali se kot kozlička dobrikala
se bodla
se ljubila
lovila iste pošasti iz teme
jih dušila z prepletenimi rokami
do kraja zavesti
ker to baje ni greh
in vseeno nekje drug drugega izgubila
se ne najdeva več
čeprav so za nama že vsi prepiri
in vse dileme
čeprav stopicava po istih stopinjah
obuta v copatke iz teme


Ocena:

Ta pripoved in poezija si zaslužita izredno POHVALO za izjemno izpiljen in dovršen slog. Prispevka sta sicer izven predpisane teme, a sta v svoji izpovedi izna in prepričljiva. V kratki zgodbi je tenkočutno opisano doživljanje hčere, ki z ostrim pogledom in občutkom za opazovanje opisuje svet okoli sebe. Njen predmet obdelave sta dementna starša, ki ju preučuje, opazuje in tudi kritično vrednoti. Pa ne gre za kritiziranje, ampak za utemeljena in resnična opazovanja. Spremlja ju in je očarana ob njuni medsebojni ljubezni, ki ni nikoli zamrla. Niti bolezen je ni ohromila. Besedilo deluje mestoma kar filozofsko in ponuja blazno prepričljiv uvid v psihično in duševno življenje avtorice. Zdi se mi, da brez neke osebne izkušnje, samo na podlagi fikcije ali špekulacije ni možno tako prepričljivo napisati praktično celega poteka zgodbe. Niti ni zgodbe, bolj so to stanja. Dogodki in okoliški svet so omenjeni le bežno in dajejo zelo splošen okvir za opis notranjih stanj. Na ta način se res občutek negotove prihodnosti naseli tudi v nas, saj so prisotni taki drobci, ki dajo slutiti celo zgodbo.

Pesmi brez ločil. Vsako ločilo bi bilo odveč, bi odvzelo izpovedno moč. Neverjeten izbruh besed, kjer ima vsaka svoje mesto, svoje edinstveno sporočilo, nabite so s čustvi in dejstvi. Izpoved je na trenutke ostra, odločna, a povsem obvladljiva, predvsem realna. Tudi po obsegu so pesmi daljše, ki zahtevajo obvladovanje verza z jasnim sporočilom.

You may also like...