3. Medgeneracijski literarni natečaj Predelana babičina poročna obleka 2022 – obvestilo o nagrajencih

Avtorica: Nives Gogala, Šifra: LABORE – Številka 2

PREDELANA BABIČINA OBLEKA

Ko je babica spoznala svojega moža, torej fanta najprej, je morala doseči pri sebi korenite spremembe. Morala se je preleviti iz kmečke bunke z lunastim in mozoljastim obrazom, ki so ji bili vsi zgornji predeli oblek pretesni zaradi prekipevajočih se prsi. Najprej si je dala odrezati bogati in kipeči ter čvrsti, kiti, ki sta bili rdečkastega pridiha. Bila je videti nekoliko strastna, trdoživa in predvsem zdravega porekla, ko je še sodila med »ta rdeče« s posutimi pegami. Lase si je posvetlila, jih po domače povedano, kot je pripomnil oče, poplajhala in ob tej transformaciji dejal, da je dala stran ali raz sebe – edino, kar je imela lepega.

Zaradi teh svetlo blond in rdečkastih las je bila všeč tudi Nemcu, esesovcu, ko so prišli v času vojne na njihov dom in so zahtevali skodelico kave, pa je njena mama ostro in v slovenščini zabrusila, da bi skuhala kavo, če bi jo imela. Nakar je nemški oficir pomignil svojemu desetarju/korporalu/kaplarju, naj prinese iz avta na dvorišču kavo, sladkor in posebej zanjo, za to deklico, – honig, torej med v lični leseni škatlici ter čokolado, samo zanjo, od domačih namreč ni bila deležna take pozornosti.

Kasneje je shujšala in poskrbela za svoj videz, da ni bil več lunast in mozoljav, nepravilnosti je skrila pod pudrom in se našminkala z vpadno rdečo šminko, tako kot je bila tudi barva njenih nohtov, ki si jih je pustila rasti, kljub temu, da je materi še vedno pomagala pri delu na polju. Obula je tudi visoke pete in to do sedem centimetrov, kar je bilo za tiste čase precej. Njen fant, kasneje mož, jo je opazil na sindikalnem srečanju tekstilcev, ko se je ozrl preko okna na ulico, po kateri je prihajala na srečanje. Postala sta nerazdružljiv par in babica te čase omenja kot takšne, da jo je, oziroma ga je bolel vrat od nenehnega poljubljanja – ona , ker se je vzpenjala in njega, ker se je sklanjal. Babica je bila sicer namenjena nekomu drugemu v službi pri sindikatu in ker je le-ta ni osvojil, pač pa dedek, je dedek moral kmalu po tem shodu sindikalistov, ki je bil zgodovinski, oditi na služenje vojaškega roka v Beograd kot član Titove garde, kajti bil je primernih lastnosti, lep, vitek in zlasti primerno velik. Robec ali spominska cunjica s tega shoda je še danes uokvirjena na steni babičinega domovanja kot slika v večni spomin in tudi opomin, kako se druži ali kot neko nepisano pravilo, kako postaneš fant in dekle.

Babica ga je seveda odšla obiskat v Beograd, doma je rekla, da gre na dopust na morje. V Beograd se je napotila v visokih petah vse do Kalemegdana, kjer je bila vojaška baza. Vojak v izvidnici je zavpil, da bo streljal, če se ne bo ustavila. Nato so šele priklicali dedka iz enote. Ko je prihajala k njemu na obisk, si je prej vedno našla privatno bivanje za čas obiska za več dni. Vračala se je z avtobusom, na katerem so bili potniki večinoma oficirji in kar vsi so jo želeli povabiti na kavo.

Kmalu po vrnitvi iz vojske, ki je trajala kar dve leti zaradi takratnega vojnega stanja v Alžiriji, kajti takrat je bila Jugoslavija vodilna država pri Neuvrščenih in kot taka solidarna pri dodelitvi vojaške pomoči vsem te pomoči potrebnim. Dedek je nekoč prenočil pri babici in ko se je zjutraj spuščal z balkona po viticah vzpenjavke, ga je videla babičina mati in je rekla, da takega antikrista ne želi videti v svoji hiši. Tako sta se na vrat na nos morala poročiti. Babica je dolgo dajala denar na stran za balo, čeprav bi morala ves denar dajati za domače potrebe.

Treba si je bilo priskrbeti obleko za poroko. Bilo je tik po vojni in blaga ni bilo na voljo; kar si dobil, si prejel »na pike«. Babica se je odločila in naročila blago za zavese. Iz tega tila si je zamislila poročno obleko, ki je imela životec, razširjen navzdol v dvonadstropno krilo, preko obraza pa je imela pajčolan prepleten z lasmi. Omislila si je tudi bele čevlje z visokimi petami, ki jih je bilo prav tako težko dobiti. Mavrice, ki so se prelivale v tem blagu, so bile kot notno črtovje, na katerem je babica s svojimi edinstvenimi notami izrazila svojo pesem »v življenje«. Takšna se je šla slikat k fotografu in ta je rekel, da je najlepša nevesta po vojni. Ko je odhajala k poroki, ji je mati potisnila v roke na vrtu nabran šopek iz belih potonik z bledo rozastimi sredicami, ki so takrat konec maja sramežljivo, pa vendar odločno stegovale svoje težke glave ali cvetove kvišku.

Takrat je bila kasneje tudi babičina in dedkova nadaljnja pot v življenje, negotovo in s strahom prežeta, toda vselej odločna in pokončna.

Ocena:

Drugo nagrado si je prislužila zgodba, v kateri je babica poročno obleko predelala iz blaga za zavese. Zgodba je zgoščena, prepletena z zgodovinskimi dejstvi, ki so botrovali vsakdanjemu življenju, in tako zanimivo naslika usodo glavne junakinje, ki se kljub vsem zapletom srečno konča. Beseda je jasna, slikovito oriše vsakdanje dogajanje tako posameznika kot celotnega okolja, v katerem se znajde. Zgodba je zanimiva, ker posega v realen svet v vsej svoji šibki točki. Iz same zgodbe zasijejo tudi različni medsebojni odnosi, ki so orisani brez pretiranih opisov in pozornosti, a bralca ne pustijo ravnodušnega. Z zanimivo metaforo ob koncu zgodbe, kjer prelivajočo mavrico v blagu primerja z notnim črtovjem, na katerem si je babica kasneje skomponirala svojo lastno pesem življenja, opomni bralca, da si srečo v življenju skujemo sami in je ne morejo skaliti še tako zapletene okoliščine.

Avtorica: Minka Jerebič, Šifra: PUSTNA ŠEMA

NUNA

V spalnici staršev je bila velika omara. Največ prostora so zasedale mamine obleke. Vedno sem rada v njo pokukala in mamo spraševala, kdaj je katero obleko nosila in kdaj bo katero oblekla. Spomnim se, da mi je včasih dejala, da kakšne obleke ne bo več nosila, pa sva se dogovorili, da jo bom imela jaz, ko bom velika. S ponosom sem tako odhajala iz njune spalnice.

Nekoč, ko sem spet raziskovala po omari in z malimi ročicami pregledovala obleke, mi je pogled obstal na črni obleki z belim ovratnikom in belimi zavihki na rokavih. »Mama, kdaj pa si nosila to obleko,« sem začela spraševati. Mama pa je stopila do omare, jo vzela ven in sedla na posteljo. »Veš, to je moja poročna obleka. Ko sem se s tvojim očetom poročila, sem jo imela. Bilo je februarja in bilo je hladno, zato sem imela to elegantno črno obleko, z belim ovratnikom in belim šalom. Čez pa oblečen topel, volnen plašč.«

»Si bila lepa nevesta,« še kar nisem končala z vprašanji, toda odgovora nisem dobila. Mama se je le nasmejala, se dvignila in pospravila obleko. Z nasmehom na obrazu je odšla iz spalnice. Tudi jaz sem odšla. Šla sem k babici in jo vprašala, kakšna nevesta je bila mama, ko se je poročila z njenim sinom. Babica se je nasmejala, dvignila me je v naročje in začela pripovedovati …

Leta pa so minevala in minevala. Babice ni bilo več, bližal pa se je pustni čas. Brat bo kavboj, toda v kaj se bom našemila jaz, sem se spraševala. Nekega nedeljskega popoldneva smo gledali televizijo. Ne spomnim se več, kaj je bila vsebina filma, spomnim pa se igralke, ki je igrala nuno. Obleko, ki je nosila, je bila prav takšna kot mamina poročna obleka v omari. »Mama, mama, vem kaj bom za pusta. Nuna bom,« sem kričala na ves glas. Starša sta se spogledala in se nasmejala, brat pa se je kar zvijal od samega smeha.

Le še nekaj dni je bilo do pustne sobote, ko me ja mama vprašala glede obleke za maškare. Začudeno sem jo pogledala, ker me je to spraševala, saj sem ji vendar že razodela svojo idejo, obotavljaje sem ji dejala: »Mama tvojo poročno obleko bom imela.« Mama ni nič odgovorila. Nasmehnila se je. Stopila je v sobo in iz omare vzela obleko. »Obleči jo.« Z največjim veseljem sem to storila, a obleka je bila predolga, preširoka … V njej sem bila kot strašilo na njivi. Z žalostjo sem se zazrla v mamine oči: »Kaj pa sedaj?« Mama se je spet nasmehnila in s ponosom dejala: »Najlepša nuna boš.«

Prišla je pustna sobota. Brat je bil že oblečen, potem pa je mama prinesla iz spalnice svojo poročno obleko. Oblekla me je preko oblačil. Nad komolcem je všila elastiko, tako da rokavi niso bili več predolgi. Tudi v zapestju so bili rokavi stisnjeni z elastiko. Okoli pasu mi je zavezala črn trak, ki se je vil vse do tal, obleko pa toliko dvignila, da so se mi pokazali škornji. Na ustih se mi je pričaral nasmeh: »O, kako sem lepa,« sem dejala, ko sem se gledala v ogledalo. Mama pa je vzela mojo belo kapo, na katero je našila svojo črno ruto in mi jo položila na glavo. Bila sem izredno lepa nuna.

Ko sva že mislila z bratom odidi od doma, me je poklical oče. Pogledala sem ga, ta pa ni nič dejal, le z roko mi je nakazal naj pridem do njega. Iz žepa je vzel lesen križ na črni, usnjeni vrvici in mi ga dal okoli vratu. Kako sem bila ponosna. Mama in oče sta gledala za nama, ko sva z bratom odhajala, in smejala.

Nekaj let kasneje pa je brat oblekel to obleko. Ni bil nuna, bil je duhovnik … S prijatelji iz ulice smo bili prav lepa, pisana druščina pustnih šem.

Danes se sprašujem, kaj se je zgodilo s to obleko, pa se nikakor ne morem spomniti. Vem le to, da jo je morala mama oprati, ker je bila spodaj umazana od blata. Prala jo je na roko, kar pomeni, da je bila obleka iz občutljivega in kvalitetnega blaga. Spomini na otroštvo tako ostajajo zelo lepi. Za pusta smo se morali znajti vsak po svoje. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustnih kostumov ni bilo mogoče kupiti, zato pa so spomini na predelano poročno obleko nepozabni …

Ocena:

Zgodba malce odstopa od predpisane teme, gre namreč za predelano mamino poročno obleko in ne babičino. Zasluži pa si 3. nagrado, ker se približa predpisani temi. Literarni lik je otrok, poln občudovanja in navdušenja ob pripravah na pustno rajanje. Zgodba nas nostalgično ponese v otroški svet, spomine ter lastne izkušnje pri izbiranju pustne maske, saj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo moč kupiti kostuma in so se morali znajti vsak po svoje, največkrat so se poslužili že odsluženih, ponošenih oblek svojih staršev. Tokrat si deklica za pustni kostum izbere mamino poročno obleko, ki jo z minimalističnimi posegi spremeni v pustno obleko.

Avtorica: Danica Zlatar, ŠIFRA: Pika

Predelana babičina poročna obleka

Cveta je stala ob oknu in opazovala ljudi na trati pred veliko hišo. Poročno  slavje njene ljube vnukinje Viole se je iztekalo. Dan se je že prevesil v večer. Velike in male sence so se v niansah svetlobe in teme slikale na zidove sob in prostorov njihove velike hiše. Poplesavale so tudi po vrtu, po ostankih pijače in jedače na slavnostno pogrnjenih mizah. Gostje so se počasi spreminjali v sence, odhajajoče na svoje domove. Za njimi bo ostal le vonj, ki se je polegel na opustošene mize, in spomin, ovekovečen na poročnih slikah.

Spomin, ki bo nekoč ostal tudi za njo, Cveto, za njeno hčerko Rožo in tudi za ljubo vnukinjo Violo. Tri generacije žensk. Tako različnih. Seveda, saj je na njih pustil pečat svojstven čas zgodovine. Za vsako posebej. Zaslišala je poskočne korake na stopnicah in skozi vrata je planila veselo razigrana Viola. Viola v sanjsko lepi beli čipkasti poročni obleki. »Babi, čas je, da se preoblečem. Z Vidom se kmalu odpeljeva na poročno potovanje. Na medene tedne.«

Objela je Cveto in jo glasno cmoknila na obe lici. S presenetljivo lahkotnostjo je slekla poročno obleko, ki je v ljubkih gubah pristala ob njenih nogah.

»Saj jo boš pospravila namesto mene, kajne babi? Odlično sem se počutila v njej, veš. Vsa trema me je minila, noben dvom se ni več prikradel vame, odkar sem jo oblekla.«

Cveta je vedela, da je bilo tako. Saj drugače se v tej poročni obleki ni bilo mogoče počutiti. Na obraz se ji je prikradel nežen nasmeh. Nasmeh, kot da bi ne hotel biti nasmeh. Ker je malo tudi žalosten, saj v sebi skriva nek daljni njej posebno ljub spomin.

Tja v preteklost so zaplavale Cvetine misli. V leto po vojni, ko je čakala svojega Leona. Štiri mesece se že nista videla. Bil je polno zaposlen z delom za izgradnjo nove oblasti in države. Večkrat jo je v tem času obiskala soseda Hana. Bila je malo starejša od nje Tudi ona je do pred kratkim čakala svojega princa na belem konju. Potem je prišla tista kuverta  in  potem ni čakala več. Je pa pogosteje prihajala k Cveti in ji pomagala, kjer se je dalo. Zadnje čase jo je na skrivaj zaskrbljeno opazovala. Nekega dne pa je le rekla, kar ji je ležalo na duši:

»Cveta, danes pa nisi nič zgovorna. Bom prišla drugič.«

Cveta je odkimala in Hana je odkrito dodala:

»Nekam bolno deluje tvoja bledica. A mislim, da ni bolezen, ampak posledica ljubezenskih noči. Cveta, bodi vesela še zame, ki mi do sedaj ta sreča ni bila namenjena.«

Cveta je planila v krčevit jok. Da, to je bila njena velika skrb. Prišel bo Leon, ona pa ga bo pričakala z velikim trebuhom. Tako je tudi bilo. Toda Cvetin strah, kako se bo odzval Leon, je bil odveč. Iz srca se je razveselil, da bo postal oče in je Cveto takoj zaprosil za roko. Da bo vse, kot mora biti.

Kaj pa zdaj? K poroki spada poročna obleka. Joj, v tistih časih ni bilo skoraj nič na voljo, razen osnovnih stvari za preživetje. Spet jo je Hana pomirila. Preprosto podarila ji je svojo čudovito belo čipkasto obleko. Hani je ni bilo usojeno nositi. Res se je Cveti že poznal trebušček. Hana je snela svoje čipkaste zavese in z njimi kot s padajočimi volančki zakrila, kar neposvečenim ni bilo usojeno videti in vedeti. Srečne dni je preživela Cveta in poročno obleko skrbno hranila v svoji omari spominov. S hvaležnostjo in ljubeznijo se spominja Hane. Hane, ki je nekoč kar izginila neznano kam. Cveta je tistega jutra nemo in z grozo v očeh opazovala soseda, ki je odnašal stvari iz Haninega stanovanja.

Poročno obleko je hranila za svojo hčerko Rožo. Ampak Roža je odraščala zelo svobodno, študirala je v Ljubljani in stanovala v študentskem domu. Cveto je kar malo skrbelo zanjo. A Roža je doštudirala, res sicer z enoletno zamudo in diplomo je opravljala skoraj tik pred porodom. O poroki z njenim Tomažem nista razmišljala.

Cveta zadovoljno pobere poročno obleko. Nekam čarobna se ji zdi; mogoče zaradi zgodb, ki so povezane z njo. Za vnukinjino postavo jo je bilo treba spet malo predelati. Najprej odstraniti volane okoli pasu, potem pa narediti malo večji, no, precej večji vratni izrez. Tako je bila še bolj poudarjena Violina čudovita postava.

Cveta je razgrnila obleko po mizi. Iz predala stare omare spominov je vzela odstranjene volane in z njimi začela zapolnjevati izrez. To je delala brez posebnega predhodnega razmišljanja, kar preprosto samodejno. Pobožala je obleko in jo kot svetinjo obesila v omaro.

Bo nemara počasi prišel tisti njen čas, ko ji bo spet treba obleči to poročno obleko? In Cveta bo prva in zadnja, ki jo bo nosila.

Ocena:

Tudi ta zgodba je zanimiva zaradi spretnega prepletanja perspektive. Skozi preteklost nam predstavi pristen odnos dveh prijateljic, ki si znata stati ob strani, hkrati mimogrede osvetli zgodovinski čas, težko življenje z vsemi priokusi in stereotipi. Prijetno so opisani odnosi med babico, vnukinjo in hčerjo, ki so predvsem spontani, lahkotni in samoumevni. Samo pripoved bogatijo umetelni orisi s skrbno izbranimi prispodobami, ki pričarajo trenutno vzdušje. Piko na i naredi konec, ob katerem je razvidna tradicija, da so ženske na mrtvaškem odru običajno  oblekli v poročno obleko.

Avtorica: Janja Hartman Krajnc, ŠIFRA: 6. APRIL 1941

NI JI BILA USOJENA

»Babica, kako lepo obleko imaš na svoji poročni sliki!« je vzkliknila Bebina vnukinja, ko si je z občudovanjem ogledovala fotografijo.

»Oh, punčka moja, veš, ta obleka ima zanimivo zgodbo.«
»Babica, prosim, povej mi to pravljico!«
  Beba je sedla poleg deklice na kavč in ji pripovedovala o obleki, ki naj bi jo imela že njena prababica na svojem poročnem obredu.

Danica in njen Ivan sta načrtovala poroko, ki bi morala biti na veliko noč leta 1941. Ivan je priskrbel stanovanje v nadstropni privatni hiši v Mariboru na desnem bregu Drave. Opremila sta ga z modernim pohištvom, ki sta ga dala delati mizarskemu mojstru.
On je bil deset let starejši od nje, resen fant z dobro službo in za življenje si je kar precej prihranil. Zrelo in odgovorno je gledal na bodoči zakon. Ona je bila študentka medicine. Študirala je v Ljubljani in ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je odločila, da se bosta poročila in a v zakonu dalje študirala. Ivana je imela rada in njune sreče ni mogel nihče preprečiti.
Z mamo sta kupili tanko volneno blago v bež barvi, ki je bilo Danici zelo všeč. Mama jo je peljala k svoji prijateljici šivilji, ki je šivala za zahtevne bogate stranke. Tam je bodoča nevesta brskala po revijah in si je izbrala čudovit kroj po tedanji modi. Blaga je bilo dovolj in šivilja ji je skrojila še jopico, da si jo je lahko oblekla preko dolge obleke, kajti pomlad ni bila preveč topla.
V Ljubljani je študirala tudi njena starejša sestra Zdenka. Obe sta šli k modistinji, kjer si je Danica dala delati čeden klobuček v enaki svetli barvi, kot bo obleka.
»Lepa nevesta boš,« ji je polaskala Zdenka.
Vse je bilo v velikih pripravah in Danica je živela v svojih sanjah.
Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega. 6. aprila zjutraj, na cvetno nedeljo, je Daničin oče po radiu izvedel, da se je začela vojna tudi v njihovi državi. Hitler je z bombami napadel Beograd in veliko prebivalcev je umrlo. V družini je nastala panika. K Danici je prišel Ivan in dogovorila sta se, da se bosta še isti dan poročila. Mlada dva sta hotela imeti poročni list še od Kraljevine Jugoslavije. Ukrepali so hitro. Danici naj bi bil priča njen oče. Takoj se je odpravil na župnijski urad v frančiškansko cerkev, da bi uredil vse potrebno za hitro poroko. Danica si je oblekla svoj običajni kostimček, ki ji je bil pri roki, in je odhitela z Ivanom na njegov dom. Njegov oče je bil takoj pripravljen, da bo šel sinu za pričo.
»Vidva kar opravita vse, kar morata, jaz  bom prišel pred cerkev. Tam se dobimo,« jima je svetoval.
Vse se je odvijalo hitro kot v filmu. Ali bodo uspeli? Napovedovali so, da bodo opoldne nemške okupatorske čete že prispele v Maribor. Ženin in nevesta sta prišla pred cerkev in Ivan je skočil v župnijski urad poiskat bodočega tasta. Danica je čakala pred cerkvijo. Prišel je prodajalec časopisov in kupila je posebno izdajo Večernika. Na enem samem listu je bilo zapisano z mastnim črnilom, da je Hitler bombardiral Beograd in se je začela vojna tudi v Jugoslaviji. Nervozno je brala in roke so se ji umazale od tiskarske barve. Tedaj je prišel Ivanov oče, istočasno pa so se pojavili tudi njen ata, Ivan ter gospod župnik.
Izvedela je, da je ata svojo nalogo dobro opravil. V župniji so natiskali poročni list in treba je bilo opraviti samo še obred. Tako sta se Danica in Ivan poročila prav na prvi dan okupacije. V prazni cerkvi pred stranskim oltarjem sta si obljubila večno zvestobo. Dobila sta zadnji poročni list Kraljevine Jugoslavije, izdan v Mariboru.
Danica je nastopila novo življenjsko pot v običajnem kostimčku. Lepa poročna obleka še ni bila do kraja sešita. Njena mama jo je prinesla od šivilje nedokončano in spravila jo je v predal, kjer je dolga leta obležala. Klobuček je ostal pri modistinji v Ljubljani. Začela se je krvava vojna, ki je trajala štiri leta. In prav ta je mladi par še močneje povezala kot poroka.

 »Mama, odločila sem se, da se bom poročila,« je lepega dne dejala hčerka Beba mami, ko je prišla iz Ljubljane, kjer je tako kot njena mama Danica študirala medicino.
Danica je obnemela. Hčerka ji nikoli ni govorila, da ima fanta in da misli na poroko.
»Ja, kako si to predstavljaš? Si povedala očetu?«
»Ne, najprej sem zaupala tebi. Poglej, stara sem toliko, kot si bila ti, ko si se poročila. Moj izvoljenec je že diplomiral in ima službo. Vse sva temeljito premislila,« je razlagala.
Danica je spoznala, da je podobno nekoč, pred dvaindvajsetimi leti sama doživljala. Toda zdaj ni bilo vojne in ni treba, da se hčerki tako mudi v zakon. Skrbelo jo je, ali bo kot poročena žena končala študij. Sama ga ni nikoli.
Sledili so družinski pogovori. Oče je sprva nasprotoval. Bebi je starše pomagala pregovarjati mlajša hčerka Jana, ki je obiskovala Višjo gospodinjsko šolo v Grobljah pri Domžalah. Bebinega fanta Dušana je dobro poznala, saj sta večkrat prihajala k njej v internat na obisk, pa tudi ona se je oglasila pri sestri, ki je stanovala v podnajemniški sobici v Ljubljani. Nemalokrat je tam srečala Dušana in prepričala se je, da je človek, ki mu ni za flirt.
Ko je čez nekaj dni prišel Dušan sam na Bebin dom, je napravil tako dober vtis na njene starše, da nista imela nič več proti njuni zvezi. Določili so datum poroke sredi meseca avgusta in začele so se priprave.
Beba je naprosila mamo, da ji da tisto svojo nedokončano poročno obleko, ki je bila še vedno skrbno spravljena pred molji v nekem predalu. In mama jo je prinesla. Polagali sta kos za kosom na mizo. Bebi so se zasolzile oči, ko je potipala blago. Bilo je čudovito mehko in lahkotno, takega nisi dobil v nobeni trgovini.
»Mama, a mi to res daš? Nesla bom šivilji. Iz tega blaga mi bo zašila poročno obleko.«
»Seveda, če meni ni bilo usojeno, da bi jo imela, jo boš imela vsaj ti. Vendar pa je ta kroj zastarel.«
 »Saj ne bo zašita po tem kroju. Izbrala si bom nekaj, kar je za današnji čas.«
 Tako je tudi bilo. Šivilja ji je zašila široko krilo s položenimi in zalikanimi gubami, preprosto bluzico s kratkimi rokavčki in rjavo pentljo z belimi pikami pod ovratnikom, zraven pa še oprijeto jopo z dolgimi rokavi.
Bila je preprosta, a tako lepa nevesta, da so jo vsi občudovali. V rokah je imela bidermajer šopek iz nežnih roza vrtnic, ki je njeno lepoto še poudarjal. Nihče niti slutil ni, da je ta njena poročna obleka narejena iz starega blaga, iz katerega je bila ukrojena in napol zašita že nekoč neka poročna obleka. Sestri Jani, ki je bila njena priča, je bila zelo všeč.

Naslednje leto so pripravljali v dvorani grobeljskega internata absolventski ples. Vsa dekleta so si pripravljala obleke, da bi bile kot absolventke čim lepše plesalke na tem balu. Jani je Beba ponudila svojo poročno obleko. Sestra ji je planila okrog vratu in se ji solznih oči zahvaljevala.

Nikoli ji ni povedala, kako všeč ji je njena poročna obleka, in na tihem je bila nanjo kar nekako ljubosumna. Zdaj pa ji je ona sama to obleko posodila.
Takoj jo je pomerila in bila ji je kot ulita. Gledala se je pred zrcalom, se obračala na vse strani in sreča ji je sijala iz oči. Poljubila je sestro in ji šepetala:
»Hvaležna sem ti. Tega ti ne bom nikoli pozabila. Saj ne morem verjeti, da si me tako osrečila. Pazila bom nanjo, boš videla. Vrnila ti jo bom tako, kot si mi jo posodila.«

 Prišel je dan absolventskega plesa. Dekleta v internatu so se lišpala in si kazala svoje obleke. Jana se je že videla, kako v tej čudoviti obleki stopa na plesišče in pleše kot princesa iz pravljice.
In prav ta dan je dobila obisk. Začudila se je, ko je v sobi za obiske zagledala svojega svaka Dušana. Vesla ga je pozdravila, on pa ji je začel pripovedovati, da je prišel po poročno obleko svoje žene. »Veš, izvedel sem, da ti jo je posodila. Sem ji že povedal, da se poročne obleke ne posoja. Ne smeš biti užaljena, ampak res je tako. To je njena poročna obleka. Le kaj jo je prijelo, da ti jo je posodila?«
»Ja? In kaj bi rad?« ga je vprašala razočarana.
»Saj veš! Prišel sem po obleko. Prinesi mi jo, prosim.«
 Jana se je brez besed obrnila. Žar v njenih očeh je umrl. Kot v transu je šla po stopnicah v sobo k svoji omari. Vse sanje so se ji razblinile. Ne, ta obleka ji ni bila usojena. Mama jo je dala sestri in ne njej. Tiho jo je vzela iz omare. Prejšnji dan jo je zlikala in je tam čakala, da jo bo oblekla. Odnesla jo je svaku in mu jo brez besed izročila. Niti poslovila se ni od njega. Stala je na pragu in gledala za njim, ki je odhajal. Svetla obleka mu je visela čez roko.
Ta večer je Jana na absolventskem plesu plesala v svojem starem modrem krilu in beli bluzi.

Ocena:

Pripoved je zgrajena iz treh zgodb, ki jih povezuje babičina poročna obleka: babičina zgodba, ki se dogaja ob začetku okupacije med drugo svetovno vojno, polna hitrih odločitev in zasukov; vnukinjina, Bebina, zgodba, ki se odvija tekoče, brez zapletov, in Janina, pretresljiva zgodba Bebine sestre. Na koncu pripovedi zazeva kot hladen tuš spoznanje, kako lahko predsodki, principi in vraževerje zagrenijo življenje bližnjim in skrhajo še tako dobre odnose.

Avtorica: Manja Tement, ŠIFRA: VIVA

Predelana babičina poročna obleka

Čas poroke se je nezadržno bližal. Marija se je težko sprijaznila z idejo o veliki poroki z vsemi sorodniki in prijatelji.
Na začetku sta z Janezom načrtovala skromno poroko, takšno v prisotnosti prič in staršev, a so se oboji straši takoj uprli. To je potegnilo za sabo tudi poglobljeno razmišljanje o poročni obleki. Ko so starši dokončno zmenili, da bodo plačali polovico stroškov svatbe oni, polovica pa ta mlada, sta se oglasili mami in vztrajali pri beli obleki.
»Joj, katastrofa, nikoli nisem razmišljala o beli obleki,« si je mislila Marija. Vse skupaj se je sprevrglo v nočno moro, zato nevesta do zadnjega ni imela obleke. Rešil jo je zaročenec z dobro idejo: »Peljal te bom v Vezenino.«
Trgovina je bila znana po lepih poročnih oblekah. V njej so se bohotile razkošne in skromnejše obleke. Marija ni dolgo izbirala. Bele obleke je niso navdušile. Med njimi je kraljevala ena skromnejša, takšna, ki jo je očarala. Imela je eno samo napako. Bila je bež barve. Ampak zaročenec jo je hitro potolažil, da mami tako ne bosta to opazili, saj obe slabo vidita.
Marija je obleko pomerila, se vrtela pred ogledalom in se občudovala. Obleka je bila popolna. Povsem se je prilegala njeni športni vitki postavi. V njej so prišli do izraza vsi njeni čari, dolge vitke noge, lep dekolte, temni dolgi lasje. Še ženin je pripomnil, da se lahko kosa z vsako manekenko.
Doma je mama njeno navdušenje pokvarila, ker je načela vprašanje poročnih menijev, razporeda miz za udeležence, čeprav je bilo že vse do potankosti premišljeno in dogovorjeno.
En teden pred poroko je Marija hotela pokazati obleko svoji prijateljici. Oblekla je oblačilce in ugotovila, da ji obleka sploh ni več prav. Na njej je visela kot vreča in od manekenke v Vezenini ni bilo sledi. Marija je od samih skrbi in usklajevanj seznamov udeležencev poroke, šopka, glasbe in menijev shujšala.
»Kaj pa zdaj?« je s tresočim glasom in solzami na robu trepalnic stokala in objemala prijateljico »Če bom dala obleko zožiti, ne bo nikoli več taka kot je bila!« To je vedela iz izkušenj. Obleka ji nenadoma sploh ni bila več všeč.
V tem trenutku je vstopila mama z idejo dneva: »Marija, zakaj stokaš? Pomeri babičino poročno obleko. Še vedno jo hranim za spomin. Gotovo ti bo prav. Tako ozka si v pasu, kot je bila babica.«
Ker je mama pohvalila njeno postavo, se Marija ni upirala in iskala izgovorov. Pomerila je babičino obleko in ta je spolzela po njeni postavi kot ulita; le pri vratu in na manšetah so bile čipke malo obrabljene. Sicer pa je v njej izgledala kot diva iz kakšnega črno belega filma.
Pograbila je obleko in tekla k sosedi, gospe Žnidar. Šivilja je bila znana po svojih spretnostih. Vedno je reševala njihove šiviljske težave.
»Gospa Žnidar, prosim, pomagajte. Poglejte te čipke. Pa saj taka ne morem na poroko!«
Soseda se je nasmehnila: »Ne skrbi. Seveda bom pomagala, zakaj pa smo sosedje, če ne zato, da si pomagamo.«
Žnidarjeva je obleko strokovno obnovila. Na babičino obleko je prišila bež čipkast ovratnik in dodala bež manšete. Obleka se je prelevila v sanjsko modno oblačilo. Bila je zanimiva in izvirna.
Poroka je bila prekrasna in  nevesta je v obleki blestela. Svatje, predvsem ženske, so razpravljali o nevestinem dobrem poznavanju  modnih trendov. Marija pa se je le namuznila, pogledala proti oblakom in pomežiknila babici, ki jo je gotovo opazovala iz drugega sveta in se z njo veselila.

Ocena:

Pripoved slikovito prikaže, kako starši nehote, v dobri veri, da oni že vedo, kaj se spodobi, da bo vse tako, kot mora biti, zapletejo stvari, zmešajo štrene in porušijo načrte in želje otrok, in to prav na predporočne priprave, ki si jih nevesta, prepričana, da je dovolj dorasla, da vzame stvari v svoje roke, saj se navsezadnje osamosvaja, in je to zanjo povsem njeno svojevrstno doživljanje. Hkrati pa izzveni tudi opomin, kako zdravo je včasih za dobre medsebojne odnose malo popustiti, sklepati kompromise, ker se le tako stvari potem vedno dobro iztečejo. Besedilo teče tekoče z nizanjem golih dejstev, ne da bi se avtorica ukvarjala s podrobnimi orisi. Doživljanje je omenjeno le bežno in daje zelo splošen okvir za razumevanje notranjega stanja protagonistke.

Avtorica: Vlasta Črčinovič Krofič, ŠIFRA: Erato 2022

VLEČKA

Skozi briljant zaročnega prstana na moji levi roki se lomijo sončni žarki. Spomini na morje, sonce in peščene plaže so živi kot mavrica po dežju v pomladnem jutru. Novo življenje se prebuja pod mojim srcem in trebušček je postal okrogel kot lubenica. Dan poroke je vse bližji, jaz pa ne vem, kaj bom oblekla. Sprehodila sem se po salonih s poročnimi oblekami. Čudovite so. Takšne, kot so jih nosile princeske, kraljice in filmske zvezde. Razkošne so, z volančki, vlečkami, ustvarjene iz žlahtnih materialov: svile, brokata, tila. Cene, te pa so visoke. Že najem obleke se približa tisočaku. Predrago za moj proračun. Najraje bi poroko odpovedala, čeprav so bila vabila razposlana. Iz črnih misli me prebudi hišni zvonec: »Dobro jutro Zlatka.«
Pred vrati stoji moja ljuba babica Zvonka. Kljub osmim križem in s sprehajalno palico v roki se je z avtobusom odpravila do mojega bivališča. Njen obraz žari od energije.
»Zakaj pa si namrgodena?« poizveduje.
»Ah, poroka!«
»Si je Janez premislil?« je zgrožena babica. Čelo guba tako, da se ji med obrvmi zarišejo dodatne pokončne stroge gube.
»Ne, ne, Janez vztraja pri poroki. Ne vem, kaj naj oblečem. Poročne obleke so predrage.«
»Kaj res rabiš vse novo? Nevesta mora imeti na sebi nekaj novega, nekaj starega, nekaj sposojenega,« me o starih običajih poduči babica.
»Pridi, greva po obleko,« me povabi.
»Kam?« sem radovedna.
»Kam? K meni vendar.«
V babičini delovni sobi, prepojeni z domačim vonjem sivke, kraljuje mogočna hrastova skrinja, polna spominkov. Izdelal jo je dedek mizar ob priložnosti zaroke, da jo je babica lahko napolnila z balo. Težek pokrov se malo zatika, a s skupnimi močmi ga le odpreva. Babica jemlje iz skrinje fotografije, kozarčke, kravje zvonce in še lectova srca. Na dolgo in široko  obuja spomine, ki polnijo prostor z dodatno svetlobo in novo energijo. Po debeli uri se prebijeva do dna, kjer sameva škatla z babičino poročno obleko. Spodnje krilo, tkano iz lanenega platna, je bogato izvezeno v pisani narodni vezenini.
»Osem krake modre zvezde simbolizirajo Venero. Vidiš, ujete so med široke pasove stiliziranih S-jev, ki upodabljajo kače.  To so stari simboli rojstva, sreče, plodnosti,« pojasnjuje babica.
Takoj se zaljubim v ta kos oblačila. Pomerim ga, namestim nad trebuščkom, zapnem pod prsmi in ugotovim, da se povsem prilega moji postavi. Vriskam od veselja, vrtim se pred babico in jo objamem.
»Kaj pa životec!« vešče ugotavlja kreatorka.
»Životec?«
»Brez tega ne bo šlo,« nadaljuje in že ima v roki šiviljski meter. »Obseg prsi 110, dolžina hrbta 45, dolžina sprednjega dela 43, dolžina rokava 53,« meri in zapisuje številke v svoj notes. Iz omare izbrska platneno rjuho, na njo nariše kroj z modro kredo in že zaplešejo škarje. Ena, dve tri; sprednji del, zadnji del, dva rokava levi in desni.
»Zlatka, odpri pokrov singerce!« ukaže.
Takoj sede  za staromodni artefakt in čolniček začne požirati blago, babica pa si brunda: »Na oknu deva je slonela, ki komaj šestnajst let je štela …«  
Babico občudujem: »Še vedno si spretna. Nauči me šivati!«
Ona pa se nasmehne: »Vse ob svojem času.«
Okoli poldneva zasijem v čudovitem oblačilcu, ki bi ga modna stilistka z veseljem pokazala na modni brvi in drago prodala.
»Nekaj še manjka,« ugotavlja babica. Ozre se po sobi in ukaže: »Snemi zaveso!«
»Zaveso? Jo bova oprali?«
»Oprali in iz nje naredili vlečko. Takšno, kot jo je imela princesa Diana.«
»Ne, babi, to bi bilo preveč.«
»Pa vsaj venček imej na glavi. Takšnega iz marjetk.« »Ja, venček s pisanimi trakovi!« soglašam.

Napočil je dan poroke. Sem srečna in samozavestna nevesta. Obleka nežno ovija moje telo in trakovi na venčku nagajivo žgečkajo moja zardela lica.  Janez me prime za roko in vzklikne glasno, da ga slišijo tudi najbolj oddaljeni svatje: »Zlatka, najlepša nevesta pod soncem!«

Ocena:

Pripoved nas v uvodu z izjemno lepimi opisi, pridevki in metaforami, s katerimi se avtorica vešče poigrava, popelje v ljubeč odnos babice in vnukinje, ki skupaj skreirata in predelata poročno obleko iz babičine skrinje. Mimogrede nas seznani s tradicijo, s poročnimi običaji, simboli na starih vezeninah, ob katerih lahko občudujemo vnukinjin spoštljiv odnos do zgodovinskega spomina, ki mu s svojo iskreno navdušenostjo pretanjeno vrača nov pomen in vrednost.

Avtorica: Antonija Jereb, ŠIFRA: nekaj starega

B abico sem vedno rada imela,
A že dolgo ni več z nami.
B ila sem njena punčka zala
I n potolažiti me je znala,
Č etudi bridko sem jokala.
I mela je idej nešteto.
N a podstrehi v omari, v shrambi,
A vtorska še oblačila ždijo.

P otihoma odprem omaro,
O pazim v njej obleko staro.
R očno izdelane čipke na rokavih,
O b robovih so že malo sprane.
Č ez njo visi bel pajčolan.
N evestina obleka, zašepečem,
A hitro z idejo k mami stečem:

O bleko potrebujem za poroko.
B elo, s čipkami in pajčolanom.
L e babičino malo preuredim.
E nake čipke so v predalu,
K jer hraniš babičina ročna dela,
A jaz bi za obleko jih imela – prosim.

V čast spomina

Klobuk pastelnih barv
z dodanim pajčolanom čaka,
da deklica dekle postane.
Poleg klobuka v omari
poročna ždi obleka v osami.
Iz roda v rod v čast spomina,
se nekaj ji doda, odvzame,
da pravšnja, zala,
za nevesto novo spet postane.

Ocena:

Pesmi sta zanimivi, ustrezata tudi predpisani temi. Prvo odlikuje akrostih »BABIČINA POROČNA OBLEKA«. Verzificirana zgodba je preprosta in jasna z lahkotnim ritmom. Iz prve kitice veje vnukinjin ljubeč spomin na babico. Druga kitica predstavi odkritje babičine poročne obleke. V tretji kitici se razodene, da jo bo predelala za svojo poročno obleko.

Drugo pesem odlikuje zanimivo in spretno izpeljano temo z jedrnato besedo, ki ji ne moreš ničesar več dodati niti odvzeti.