4. Medgeneracijski literarni natečaj Drevesa mi na sprehodu pripovedujejo 2023 – obvestilo o nagrajencih

Mia Lebar, ŠIFRA: Pikova dama, II. Gimnazija Maribor, 4. letnik, mentor: Nina Medved

črpajo dušo črpajo esenco črpajo
črpajo naj črpajo in črpajo
dokler telesa ne pocrkajo
dokler ne zgnije umazana človeškost
pojmo »slava temu da gnije«
kar naj gnije in gnije obraz hudobije
ta ničvredna podoba sodi v pomije
pojó »slava temu da propada«
pada in pada pa naj propade hudodelčeva navada
spuca naj se nakopičena nesnaga
med pločevino v dimu drži dih narava
kakšna svinjarija presneta svinjarija
nehvaležni bedaki s svinjskimi koraki
poješ »slava mrtvemu folku«
lape zavezane k molku
edini zvok polglasno cvrenje
ne dihaj sebičnež ne ne dihaj
dihaj dihaj zelenje

Obrazložitev:

Pesem je močna kritika sodobne družbe, hkrati pa tudi jasna obsodba človeškega pohlepa, sebičnosti in neodgovornosti, ki vodijo v uničenje narave in okolja. Avtor uporablja močan in surov jezik (‘umazana človeškost’, ‘hudobija’, ‘svinjarija’), ki odraža njegovo globoko jezo in frustracijo do stanja sveta. To je učinkovit način za pritegnitev pozornosti bralca in spodbujanje k razmišljanju o lastnem vedenju in vplivu na svet. Mene osebno se je dotaknilo, da pesem ne kritizira le sedanjega stanja, ampak tudi poziva k spremembi. Verzi, kot so ‘pada in pada pa naj propade hudodelčeva navada’ in ‘spuca naj se nakopičena nesnaga’, kažejo, da se lahko stvari spremenijo in izboljšajo. To je pomembno sporočilo upanja in odgovornosti. Uporaba ponovitve (‘črpajo, črpajo’), kontrasta (‘dihaj, ne dihaj’) in zvočnih elementov (‘pojmo’, ‘pojó’, ‘poješ’) daje pesmi ritem in melodijo, ki je učinkovita in privlačna.

Uroš Brankovič, ŠIFRA: OBSODBA V SKORJI

SODBA V SKORJI

S sklonjeno glavo,
odpiraš od prihajajočega hladu in samote
izsušena usta,
temne obloge na besedah
so premagale rahitično napudrane
perutničke razvojne evforije,
da so promocijsko okrašene
omahnile še pred prvo korenino,
še pred njegovim dnevnim poročilom.

S svojimi spomini, ki se iz žira vijejo pred
mojo, tvojo, našo
prvo rdečo kapljo,
ti vihravo, nedolžno, iskrivo,
kot vedno izbrani otrok
pripoveduje o svojem dnevu,
o svojih objemih,
ki premorejo več topline
kot naše vijugaste poti
od pretrgane popkovine do poslednjih grudic na žari s pepelom.

O svojih zelenih lasnih konicah
in njihovih fotosintetičnih kresnicah,
s katerimi razsvetljuje brezup
tehnološko svetniške
in dušeče zasmrajene teme,
ki napada krčevite vzdihe in izdihe
nosečih pljuč, krhkih kot prvi sneg na toplo zemljo,
otroških pljuč, prosojnosti za prve nitke pajčevinel
upehanih pljuč, skritih pod zgubano kožo,
ki hrepeni, da se jo bo v svežim vzdihom
nabralo za vsaj še enem jutro z nasmehi.

O mravljah, murnih, gosenicah in
tistih pikapolonicah z največ pikami,
ki mu zaščitene v njegovih brazdah skorje
do večnosti vzpenjajo
po vedno nove nektarje življenjske sile.

O svojem skorjavem telesu in mehkem objemu rok iz lubja,
ki sta kot že stokrat prej
dala senco, zeleno moč, oporo in navdih
za prve igre in nasmeh na otroško majavih nožicah,
za skrita srečanja in ukradene poljube,
za trenutke, ko pomagal le tišina
naslonjena na njegovo deblo,
ki ne obsoja, ampak te le toplo boža
v ritmu mrmranje vetra skozi listje.

O vodah, ki jih brez premisleka in daleč preko svoje meje
po nevihti skrka v svoje žile,
da se ne izlijejo in prekrijejo na polja, ulice, telesa,…
O vodah, ki jih brez premisleka in daleč preko svoje meje
med žarečim soncem izliva iz svoje žile,
da se izlijejo, napojijo in oživijo, polja, ulice, telesa,…

Ko za trenutek pogleda, gor, k svetlemu izvoru,
ga poskusiš ujeti, prehiteti…ukazano zatreti.
Z audio posnetim navdušenjem,
nasmehom in globino iz lepotnih tekmovanj
pripoveduješ o tako čudovito
hladnem, oh…
negibnem, ooh….
brezdušnem, oooooh….
betonu za parkirna mesta, ..aaaaaaaaaaah !
na katera bo končno prostor še za eno vrsto
naših nepogrešljivih krst iz pločevine.

Pripoveduješ o tako mamljivo
dolgih, oh,
akcijsko ugodnih, ooh,
brezštevilčno izbirnih, oooooh
hodnikih za super-, mega, hiper prodajo, in..aaaaaaaaaaah razprodajo!
ki bodo pod ledeno pločevinastim pokrovom zasedla,
napajala, napolnila, zapolnila
naše srčne krst iz vozičkov in prodajnih pik.

Pripoveduješ mu
o čudovitem,
boljšem,
naprednem
Jutru.
Jutru, ki bo prišlo po kratki temi,
in petju žage.
Pripoveduješ si o jutru,
ki bo prišlo pred dolgo Temo,
brez njegovega objema.

Obrazložitev:

Pesem ima v sebi pomembno ekološko sporočilo. Primerja naravno lepoto in koristi drevesa z uničevalno naravo človeškega razvoja, ki ga simbolizirajo betonska parkirna mesta in nakupovalni centri. Opominja nas na posledice naših dejanj na okolje in potrebo po boljšem ravnanju z naravo. Kritizira tudi potrošniško kulturo, ki jo simbolizira človekova fascinacija z “akcijsko ugodnimi” hodniki in “prodajnimi pikami”. Avtor se znajde med lepoto in nujnostjo narave ter človeško obsedenostjo z gradnjo in potrošništvom. Uporablja besede in izraze, ki niso običajni v vsakdanjem jeziku, kar daje pesmi edinstven estetski učinek. Primer tega je uporaba izrazov, kot so “fotosintetične kresnice” in “vijugaste poti od pretrgane popkovine do poslednjih grudic na žari s pepelom”.

Pesem “Sodba v Skorji” je vredna pozornosti zaradi svojega poglobljenega ekološkega sporočila, kritike potrošniške kulture, uporabe kontrasta, estetike in jezika ter čustvene globine.

Minka Jerebič, ŠIFRA: HRAST

MOČ NARAVE

Vse od rane mladosti se spominjam, ko sem stopila na hišni prag sem nasproti naše hiše ugledala mogočne hraste. Rastli so visoko proti nebu, bili so postavljeni na obeh straneh poljske poti. V njihovih krošnjah so bila številna gnezda ptic, ki so žvrgolela preko celega leta. Iz starih geografskih kart je bil tu večji predel – gozd, kjer so rastli hrasti, nekoliko pred njim pa bilo območje, kjer so rastli gabri. V sredini 20. stoletja so se po teh drevesih začele poimenovati ulice in trgi.

Zgodaj spomladi so kmetje na svojih vozovih pripeljali kovinsko žico v velikih kolutih, ki so jo nato raztegovali s pomočjo konj. Prvi hrast so ovili z nekakšno tkanino, ga zaščitili še s kovinskim sodom, nato pa nanj navezali žico. To so konji vlekli in žico ravnali. Ko je bila zravnana, so jo narezali na deset metrske palice. Te so uporabljali pri betoniranju hišnih ploščadi.

Nekoč je bilo močno neurje. Strele so švigale sem ter tja in ena je zadela prav ta hrast nasproti naše hiše. Polovico je bilo uničenega in se je začel sušiti. Jeseni ga je požagal kmet. Tu je nato rastlo grmovje. V njem pa smo se igrali vaški otroci.

Spominjam se, kako prijetno je bilo poleti v senci teh hrastov. Avtomobilov takrat ni bilo, kdaj pa kdaj se je tod mimo pripeljala kakšna konjska vprega. Otroci smo se tu brezskrbno lovili, skrivali in se igrali številne igre.

Leta so tekla in tekla. Spoznala sem prikupnega blondinca. Tu sva hodila na sprehode in ko se je nama rodil sin, sem ga pripeljala tu v senco, ki so jo delale krošnje teh dreves. Bilo je prijetno hladno in temno. Slišalo se je ptičje petje, slišal se je šum listov …

Bil je avgustovski dan. Zunaj je sonce zelo pripekalo. V zraku je bilo čutiti neko napetost. Pozno popoldne je začel pihati veter, vedno močnejši je bil. Po nebu so se začeli delati kopasti oblaki. Začelo je grmeti. Vedno močnejše je bilo. Pojavljati so se začele strele. Hitela sem s pobiranjem perila. Zaprla sem vsa okna in spustila sem žaluzije.

Bližalo se je močno neurje. Družina je bila v dnevni sobi. Otroka sta imela mnogo vprašanj. Nisem bila razpoložena za odgovore. Takrat sem se spomnila sodelavke, ki se je znašla v takšni situaciji. Svojima hčerkama je pojasnila, da angelčki igrajo nogomet. Sama sebi sem se zasmejala, ampak tega ne morem razlagati svojima otrokoma …

Tišino v sobi je prekinil izpad električne energije. Sledil je močan hrup, ki je trajal nekaj minut. Po strehi je bilo slišati poke ledenih kroglic … Vse je trajalo le nekaj trenutkov, potem je nastopila tišina. Čista tišina. Hči me je z vprašujočim pogledom pogledala in dejala: »Ali je konec sveta?«

Nasmehnila sem se. »Ne, ni konec sveta.«
Odprla so se vhodna vrata. V stanovanje je stopila moja mama. »Zunaj je sodni dan,« so bile njene besede namesto pozdrava.

Neurje se je umerilo. Odšli smo ven in zagledali čudno svetlobo. Mogočni hrasti se niso več vzpenjali proti nebu. Ležali so kot domine na tleh. Sence ni bilo več, bila je praznina. Ta del ceste je bil več kot dva meseca neprevozen. Kmeta, ki sta bila lastnika teh hrastov, sta več mesecev žagala ta drevesa, ki jih je veter spulil s koreninami vred. V jeseni je bila cesta spet prevozna. Ob robu so bile še veje, iz katerih so ženske delale butare za peč. Moj oče se je zmenil z lastnikoma, da bi vzel koreninski del dreves. Seveda sta kmeta v to privolila. Mama nad to idejo ni bila najbolj navdušena, ampak … Ne, možu, mojemu očetu, ni ugovarjala.

V deželo je prišla zima. Nametala je veliko snega. Sledila je zmrzal, ki je trajala še nekaj mesecev. Takrat pa se je oče lotil koreninskih delov hrastov. S posebnim orodjem je zabil v korenine in zamrznjene dele lomil enega za drugim. Pripeljal jih je domov in dal pod streho. Tisto leto se je na naši zelenici sušil les. Kar tri mesece ga je oče sušil, nato pa ga je zložil v drvarnico in ga tam pustil še nekaj let stati. Po štirih, petih letih smo začeli kuriti s koreninami hrastov. Ogenj v kaminu je trajal zelo dolgo, toplota je bila zelo prijetna. Tisto zimo je umrl moj oče, a drva so nam bila na razpolago še naslednjih pet let.

Vsakič, ko sem v kamin nalagala korenine hrastov, sem se spomnila njihove veličine. Potem pa je moč v svoje roke vzela narava in pokazala svojo prevlado.

Nedaleč stran od špalirja teh hrastov pa še danes stoji njihov brat. Ta še vedno raste in se vzpenja proti nebu. V višino meri preko 30 metrov. Sem pa tja je kakšna stara veja, v njegovi krošnji domujejo vrane. Te se ves čas kregajo z srakami, ki domujejo nekoliko stran. Včasih jih je prav zanimivo gledati.

Danes o špalirju hrastov pripovedujem svojima vnukoma. Težko si predstavljata to, kar jima pripovedujem. Sama pa sem ponosna, da sem lahko videla to veličino dreves in njihov konec
…

Obrazložitev:

Avtor se spominja preteklosti in razmišlja o spremembah, ki jih je doživel v življenju. Skozi njegove spomine lahko čutimo lastno nostalgijo in razmišljamo o svojih izkušnjah in spominih. Cikel življenja in smrti, ki ga je mogoče videti v naravi, je lahko tudi metafora za človeške izkušnje, za neprestano gibanje časa in naše vloge v tem ciklu. Zgodba poudarja tudi pomen odnosov med ljudmi in naravo, pa tudi med različnimi generacijami v družini. Pripoveduje o izkušnjah s svojimi vnuki, kar je pomemben način prenašanja znanja in izkušenj na naslednje generacije, hkrati pa je ključnega pomena za ohranjanje naše kulture, zgodovine in vrednot.

Renata Cigler-Gandolfo, ŠIFRA: PLATANA

l.

Drevesa mi prišepetavajo,
medtem ko berem tuje pesmi:
»Hodi pokončno,« pravijo,
»ko greš skozi vas.«
»Bodi Zona Zafirova;
glej, film snemajo o tebi
v ozki ulici…«
»Samo skloni se naprej,
občuti dež na svoji koži,
ki pronica skozi sonce.«
»Sedaj lahko občutiš,
kaj čutim jaz, stoletna platana,
svoj čas z brati in sestrami obdana…«
»A minuli so, zlati časi zame.
Sedaj, še vedno pokončna,
pazim, da pešci prečkajo cesto pri zeleni.«
»In prav je tako.
Ohranili so me pri življenju,
da rešujem človeška življenja:
mlada, stara, nedorečena..«
»Zatorej, hodi pokončno,
ko greš skozi vas.
Pogoltni solze,
ustnice razpotegni v nasmeh,
čeprav žalostinko poje tvoj meh.«
»Hodi pokončno, ko greš skozi vas,«
slišim šepet platane,
ko pokončno hodim skozi vas.

Obrazložitev:

Pesem nosi v sebi več pomembnih sporočil. Motiv drevesa, ki služi kot simbol moči, stabilnosti, hkrati je tudi pričevalec časa, stoletna platana nam sporoča, da moramo biti močni in vztrajni, kljub težavam, ki jih srečujemo.
Platana ni samo pasivni opazovalec, ampak igra aktivno vlogo v pomoči ljudem, kar poudarja povezanost med človekom in naravo. Pesem je preprosta, a globoka in vsaka vrstica nosi težo in pomembnost. Prav tako je zelo vizualna in bralec si lahko zlahka predstavljajo prizore, ki jih avtor opisuje!

Ksenija Šešerko, ŠIFRA: KLIC NA POMOČ

PETER IN SMREKA

V najbolj zeleni deželi na svetu je ležalo mestece. Na njegovem robu so se razprostirali zeleni travniki, širni temno zeleni gozdovi in s pšenico poraščena svetlo zelena polja. Sredi planjav se je dvigal grič. Na eni strani je bil poraščen s smrekovim gozdom, na drugi strani pa so bile po njem kot kocke razmetane hiše.
V oddaljeni hišici, ki je mejila na gozd, je živel Peter. Imel je samo mamo, zato se je kmalu navadil na samoto, saj je večino dni obdelovala njuno majhno njivo, ki jima je dajala večino hrane. Prijateljev ni imel, zato se je spoprijateljil z živalmi, ki so živele v bližini.
Gozd ob hiši pa ni bil znan samo po tem, da je bil najbolj zelen v deželi. V njem je po mišljenju mnogih rastla najvišja smreka na svetu. Peter je pogosto prihajal ob njeno vznožje. Nikoli se ni naveličal gledati proti široki in visoki krošnji. Zakrivala je velik del neba. Naj se še je tako trudil, vrha ni mogel videti. Prihajal je vedno pogosteje in nekega dne se je zalotil, da se s smreko pogovarja. Potožil ji je o svoji samoti ter o vedno večji želji, da bi splezal na njen vrh. Prepričan je bil, da se čisto zgoraj vidi konec sveta. Smreka ga je neutrudno poslušala, a odgovora mu ni dala.

Poletje se je prevesilo v zgodnjo jesen in gozd je začel spreminjati barve. Listavci so svoje liste obarvali rumeno in oranžno, iglice smreke pa so ostale temno zelene. V soncu so se svileno svetlikale. Občasno je padel na tla kakšen storž. Z nje so prihajali razni glasovi, zato je bil prepričan, da je poseljena s pisano druščino stalnih prebivalcev. To odkritje je v njem povzročilo, da si je še bolj želel splezati nanjo.
Vendar je bil premalo pogumen, premalo odločen in vztrajen, manjkalo pa mu je seveda tudi gibčnosti, ki je za takšen podvig potrebna.
Nekega dne je sedel pod drevesom, milo pestoval svojo željo in se ob tem glasno smilil sam sebi.
»Ko, ko, ko, skoči k meni na vejo!«
Majhna kokoška je sedela na najnižji veji in ga vztrajno vabila, da se ji pridruži.
»Saj nimam peruti, da bi skočil k tebi.«
»Pravijo, da slepa kura zrno najde, jaz pa nisem slepa. Zato vidim, da imaš roke in noge in lahko splezaš do mene. Saj sem na najnižji veji.«
Veselil se je nenadejane družbe, zato je splezal do nje.
»Včeraj so se pod drevesom ustavili izletniki. Za seboj so pustili pravo razdejanje.
Ves dopoldan sem odnašala smeti. Šele sedaj sem toliko očistila, da lahko začnem brskati za deževniki. Bojim se za drevo, bojim se za naš gozd.«
Poslušal je kurjo modrost in se čudil, zakaj pravijo nekaterim, da so zmešani kot kure, saj se mu je zdelo njeno razmišljanje smiselno in pametno.
Pogledal je po deblu navzgor in videl, da je malo naprej primerna veja, na katero bi lahko splezal. Poslovil se je od kokoške in s pomočjo spretnosti, za katero se sploh ni zavedal, da jo ima, splezal na naslednjo vejo. Sedel je nanjo in počival. Potem se je namenil nadaljevati pot. Naslednja veja je bila veliko bolj oddaljena in zmanjkalo mu je poguma.
Že je nameraval splezati nazaj, ko z zgornje veje zasliši trkanje. Zdelo se mu je, da nekdo strašno hitro vihti dleto po drevesni skorji.
»Kaj boš samo gledal, ali boš kaj ukrenil?«

Pogledal je navzgor, kdo ga je nagovoril. Videl je samo črno perje neznane ptice.
Potem je upognila glavo proti njemu. Zagledal je rdečo kapico na glavi in velik dletast kljun, s katerim je malo prej vrtala po deblu.
»Zdravo, žolna, oprosti, nisem te takoj spoznal.«
»Nič hudega, splezaj do mene. Vesela bom počitka in klepeta s tabo. Lahko si deliva kosilo.«
»Rad bi splezal do tebe, vendar si ne upam, tvoja veja je tako visoko.«
»Misliš, da je kosilo prišlo samo do mene? Tudi jaz sem se morala potruditi. Če ne bi bila tako vztrajna, bi umrla od lakote. Drevo je žalostno zaradi smetenja, zaradi vedno bolj onesnaženega zraka pa vedno teže diha in se prehranjuje. Skorja se suši in tudi sama se vedno bolj mučim, da pridem do hrane. Kar potrudi se.«
Prijel se je za stranske veje in skušal splezati više. Žolna ga je z močnim kljunom zgrabila za pulover in mu z vlečenjem pomagala na njeno vejo. Nekaj časa sta počivala, potem pa se je lotila kosila, nekaj suhih ličink, ki jih je izbezala izpod lubja.
Vljudno je odklonil njeno povabilo, da se ji pridruži, in hotel splezati nazaj proti tlom.
»Vztrajnost je lepa čednost, kar plezaj naprej, menda ne boš že kar obupal.«
Odločil se je, da bo poskusil priti še malo naprej. Grče na deblu so mu dale oporo in kmalu je bil na naslednji veji. Potem je šlo lažje, samo proti tlom ni smel gledati, ker se mu je od višine začelo vrteti. Bil je že krepko čez polovico, ko je dobil v glavo debel storž. Najprej je mislil, da je odpadel sam, potem pa se jih je nanj vsula cela ploha. Komaj se je zadržal na veji, saj si je moral z eno roko zavarovati obraz.
»Kam pa kam, človeški mladič?«
Pogledal je proti glasu in zagledal ljubko veverico, ki je vratolomno skakala z veje na vejo, kakor najbolj drzen cirkuški akrobat, med skoki pa ga obmetavala s storži.
»Rad bi se ti pridružil na tvoji veji, vendar si ne upam. Tako okretnega in pogumnega bitja, kot si ti, še nisem videl. Pa nehaj me obmetavati, saj prihajam v miru.«
»Včeraj me je lovila kuna, da bi me pohrustala za kosilo. Kaj misliš, da bi bila še živa, če ne bi zbrala vsega skritega poguma in ji s skoki z veje na vejo in z drevesa na drevo pobegnila? Vendar kmalu več morda ne bom dovolj močna in okretna. Storžev je vedno manj, sušijo se in predčasno odpadajo. Zaradi onesnaženega zraka je drevo oslabelo, jaz pa sem obsojena na lakoto. Le kaj vaša človeška vrsta počne z naravo?«
Poslovil se je od razočarane veverice in nadaljeval pot. Plezal je in plezal, malo počival in spet plezal. Med vejami so se že videle večje zaplate neba, zato je menil, da se približuje vrhu. Ugnezdil se je med vejami in med počitkom zaspal.
»Čiv, čiv, si še živ?«
Zagledal je črno bel in rumen telešček sinice, si pomel oči in rekel: »Sem, vendar se bojim, da kmalu ne bom več. Strah me je naprej in strah me je nazaj.«
»Strah je samo pojem. Važna je svoboda, zaradi nje sem premagala vse strahove.«
»Ti lahko govoriš, ko imaš krila in lahko letiš.«
»Želja po svobodi lahko premaga vse,« je še začivkala, »le lakote ne.«
Potem pa je žalostno sklonila glavico in dejala: »Pojdi do vašega predsednika in mu povej, da smo zaradi človeškega onesnaževanja živali v gozdu vedno bolj lačne.«
Pogledal je navzgor. V vedno ožji krošnji je zaslutil pokončnost in ostrino vrha.
Začelo se je temniti in bal se je, da ne bo prišel domov pravočasno. Pohitel je. Bilo je vedno lažje. Še malo in zadnja veja. Oprijel se je z obema rokama in pogledal naokrog. Zdelo se mu je, da sliši, kako pojejo angeli. To je vedno govorila mama, kadar ji je bilo kaj zelo všeč. Koder mu je segal pogled, je videl zelene planjave, polja, gozdove. A nikjer ni bilo videti konca sveta. Za zelenim gozdom, zelenimi travniki in polji se je širilo veliko mesto. Robovi naselij so se zajedali v polja in jih izpodrivali. Videl je visoke stolpnice, višje od njegove smreke, sive tovarne, široke ceste, polne avtomobilov in meglico izpušnih plinov, ki je kakor puhasta kapa čepela nad mestom. Ljudi ni videl, saj je bil preveč oddaljen, a prepričan je bil, da imajo vsi izmučene sive obraze. V prvem mraku se je začel razočarano spuščati.
Mimo njega je neslišno priletela sova in ga rahlo oplazila s perutjo: »Previdnost je mati modrosti,« ga je poučila.
Pomagala mu je s tem, da je krožila med vejami in mu v mraku kazala pot proti tlom.
Ko sta prispela, se ji je zahvalil za pomoč. Razočarano je potožil, da se je trudil zaman, saj na vrhu ni videl konca sveta. Videl pa je, kako ljudje uničujejo naravo.
»Ali se ne zavedajo, da s tem uničujejo sami sebe?«
»Pravijo, da sem modra, no, ne vem. Lahko pa ti povem iz svojih bogatih izkušenj, da vedo. Vendar je želja po uspehu, denarju, lagodnem življenju, postala za ljudi tako pomembna, da hodijo skozi življenje z zaprtimi očmi. Nekoč sem živela v cerkvenem zvoniku. Kmalu je postalo življenje neznosno, saj sem skoraj umrla od lakote. Dom sem našla v tem gozdu. Sedaj pa je tudi on ogrožen. Lani so posekali ogromno dreves, samo zaradi zaslužka. Ali veš, koliko gozdnih prebivalcev je ostalo brez doma in hrane? Če ne bo človek spremenil svojega razmišljanja in obnašanja, bo umrl gozd, veveričke, ptice, čebele…, in on sam. Pomaga pa lahko vsak s svojim odgovornim ravnanjem.«

Peter je obsedel pod drevesom. Tema se je že spustila, a preden se je odpravil domov, je moral premisliti o vsem. Novi prijatelji so mu dali veliko snovi za razmišljanje. Najbolj so se ga dotaknile besede prijateljice sove. Sprva ni bil prepričan, o njeni trditvi, da lahko vsak pomaga. Kako le? Pa kako naj pomagajo otroci? Potem se je spomnil, da je majhna kokoška čistila tla pod drevesom.
»Seveda, tudi majhna dejanja štejejo,« je pomislil.
Takrat je spoznal, da je sova resnično modra.

Obrazložitev:

Avtor se je v zgodbi “Peter in Smreka” osredotočil na pomembne teme, kot so samota, pogum, prijateljstvo in predvsem spoštovanje do narave. Pripoved je bogata z opisi, ki bralca popeljejo v čarobni svet narave in živali. Lik Petra je dobro predstavljen, saj nam omogoča, da se z njim poistovetimo v njegovem iskanju poguma, prijateljstva in spoznanj o svetu okoli njega.
Zanimiv je zadnji del zgodbe, kjer Peter z vrha smreke in opazuje razdejanje, ki ga je povzročil človek. Njegovo sporočilo, da moramo biti bolj odgovorni in skrbeti za planet, je jasno in pomembno.