2. Medgeneracijski literarni natečaj Predelan dedkov – babičin klobuk 2021 – obvestilo o nagrajencih

Na Medgeneracijskem literarnem natečaju Predelan dedkov – babičin klobuk 2021 je sodelovalo 26 literatov s svojimi literarnimi prispevki iz vse Slovenije. V skupini Mladostniki ni sodeloval noben udeleženec. Pogojev za sodelovanje na natečaju glede števila učencev na posamezno šolo nismo imeli. V skupini Mladi je sodelovalo 5 udeležencev. V skupini Odrasli je sodelovalo 10 udeležencev. V skupini Seniorji je sodelovalo 11 udeležencev.

Pogoj za sodelovanje na medgeneracijskem literarnem natečaju je bila tema Predelan dedkov – babičin klobuk, kar ne nagovarja le k snovanju kratke proze in poezije, torej nečesa novega, temveč tudi vzpodbuja ustvarjalnost in predelavo. Tako kot iz besed, sicer znanih vsem, nastane nova pesem ali povest in nato zaživi svoje novo življenje, tako tekstilnim izdelkom, če jih predelamo, vdahnemo novo življenje, s tem pa se tudi odgovorno obnašamo do okolja. Upoštevati so morali tudi: da je literarno delo napisano v slovenskem jeziku, poslali so lahko svoje še neobjavljene pesmi (največ 3), kratko zgodbo ali drug prozni zapis (največ tri strani).

Selektorica literarnega natečaja je bila Janka Jerman, je upokojena učiteljica, ljubiteljica slovenskega jezika, je pisala že v mladosti, seveda naskrivaj. Izšle so njene pesniške zbirke: Sledi v času (1999), Sence v soncu (2001) in Spevi vetra, haiku (2002). Ob svoji sedemdesetletnici, leta 2013, pa je izdala knjigo z naslovom Ko je življenje še sanjalo, v kateri je objavila zgodbe svojega otroštva. Na JSKD Slovenije so knjigo izbrali kot najboljšo knjigo izdano v samozaložbi v tem letu. Udeležila se je različnih natečajev in dobila priznanja. Že 20 let objavlja svoje pesmi v zbornikih LIKUS-a in LIPE: Njene pesmi so bile tudi na radiu v Literarnem nokturnu in različnih časopisih. Še deluje v LIPI, kjer vodi bralni del literarnega krožka. Svojim kolegicam je pomagala pri izdaji pesniških zbirk (izbor in korektura). Veliko bere, ljubi poezijo, naravo in življenje.

Izbrane šifre in avtorji po skupinah in abecednem vrstnem redu, katerih besedila bomo objavili na Facebook (povezava do objavljenih literarnih prispevkov – objava 1 in objava 2) in spletni strani društva, poslali uredništvu glasila Občine Domžale (nagrajeni literarni prispevki – povezava do časopisa Slamnik št. 8, letnik 2021, stran 26 in 27, literarni prispevki, ki so prejeli pohvalo – povezava do časopisa Slamnik št. 9, letnik 2021, stran 30). in ostalim medijem:

Mladostniki

Na natečaju ni sodeloval nihče iz te skupine.

Mladi

  • Nevidna nit, Anamarija Mihovec, Medvode (poezija), 1. uvrstitev
  • 2M, Tina Lasnik, Jesenice (poezija), 2. uvrstitev

Odrasli

  • Persefonija, Mateja Mohorko, Griže (poezija), 1. uvrstitev
  • BABICA, Minka Jerebič, Ljubljana (proza), 2. uvrstitev
  • Avokado, Tom Veber, Maribor (poezija), pohvala
  • Reševalni klobuk, Metka Oset, Maribor (poezija), pohvala

Seniorji

  • Marjetica, Ksenija Šešerko, Maribor (proza), 1. uvrstitev
  • Ksilofon, Vlasta Črčinovič Krofič, Maribor (proza), 2. uvrstitev
  • META, Marta Šavli, Podbrdo (proza), 3. uvrstitev
  • KULISA, Angela Tihec, Maribor (proza), pohvala
  • VIVA, Manja Tement, (poezija), pohvala
  • karantena, Antonija Jereb, Ljubljana (poezija), pohvala

Vsi nagrajeni literarni prispevki z utemeljitvijo selektorice so objavljeni tukaj.

Vsi literarni prispevki, ki so prejeli pohvale, so skupaj z utemeljitvijo selektorice objavljeni tukaj.

Nagrajenci so prejeli priznanja in simbolično nagrado – denarnico iz tekstila za predelavo ter bili povabljeni na zaključni literarni dogodek.

Zaključni dogodek je potekal po priporočilih NIJZ za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni Covid19, v sredo 25. 8. 2021 na lokaciji Piknik prostor Marjan Kokalj, Dragomelj, s pričetkom ob 17.30. Na dogodku je predsednica društva Joži Kokalj predstavila društvo in temo natečaja, selektorica Janka Jerman pa predstavila nagrajene literarne prispevke in utemeljila z oceno. Avtorji so nato prebrali svoje nagrajene literarne prispevke. 

Vsem sodelujočim se zahvaljujemo za sodelovanje in čestitamo nagrajencem.


NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVKI

Avtor/ica:Anamarija Mihovec, Šifra: Nevidna nit

*

Najprej je visel v razmajani omari,
še preden smo se vsi družinski člani zbrali
in mi je bil v oporoki dodeljen,
ves zelen in plesniv,
in sem si rekla: »Kaj naj z njim?«


Vrgla sem ga v smetnjak za biološke odpadke,
od tam pa ga je izbrskal brezdomec Mate
ter v njem zbiral kovance
v podzemnem prehodu,
dokler mu ni padel v vodo
in odplul navzdol po Savi na rečni breg.


Tisto leto je v njem gnezdil galeb,
preden si je uradno gnezdo stkal.


Na obali ga je lepega dne pobrala šivilja.
Prepoznala je kvalitetno blago.
Kakšno naključje!
Njen mož pa izdeluje obuvala.


Napletel je niti v otroške copatke.
V njun butik me je zaneslo kupovat za majhne škratke.
Podplate mojih otrok sedaj boža isti material,
ki se je včasih ovijal
okoli sivih vijug mojega deda.
Bilo je mišljeno, da ostaneva vkup.


Utemeljitev:

Zanimiva je ideja, ki se med pripovedjo razvija in prilagodi naslovu. Klobuku se pripetijo nenavadne stvari od smetnjaka, preko brezdomca in plavanja po reki, kjer ga najde galeb in v njem gnezdi, do copatk za majhne škratke, ki jih nosi vnuk deda, ki mu je nekoč pripadal klobuk. Tako se sklene krog. Simpatično pripoved pa bi bilo treba malo obtesati in manj komplicirati pri zapisu. Pri pesmih oklepaji niso zaželeni.

Avtor/ica: Tina Lasnik, Šifra: 2M

Klobuk včasih si nosila

Včeraj v spomine sem se vrnila,
ko v omari sem tvoj klobuk odkrila.
Bil je takšen kot nekoč,
ko z njim hodila si veselo naokrog.
V roke sem ga vzela,
in tvoj vonj podoživela.
Spomnila sem se na tiste dni,
ko z njim na glavi
v vrtec prišla si me iskat
prav ti.


Utemeljitev:

Med tremi poslanimi pesmimi, ki delno ustrezajo temi, je najboljša Klobuk včasih si nosila. Začuti se doživet odnos z osebo, ki je nekoč nosila klobuk, ko oživijo spomini. Za bolj tekoče pisanje pa bo potrebno še nekaj vaje. Ni se treba truditi za rime, saj je pesem napisana v prostem verzu.

Dedkov klobuk

Avtor/ica: Mateja Mohorko, Šifra: Persefonia

Prvi spomin … Je zatočišče.
Tema, ki nežno pada čez nos.
Kolonjska s tobakom. Prvo igrišče.
Svet fantazije, kjer vsemu si kos.
Drugi spomin je gusarsko morje.
Vsakdo trirogeljnik moj prepozna.
Postelje rob – nemirno obzorje.
Skrinjo sva našla prepolno zlata.
Divji zahod v tretjem spominu.
Belec moj zvesti – metla z vrvjo.
Dirjam in vriskam! Pokažem capinu –
krasti piškote zares je grdo.
Danes pospravljala sem v omari.
Našla vse zgodbe vpete v klobuk.
Dolgo med zvezdami ded že krmari.
Nove spomine dodajal bo vnuk.


Utemeljitev:

Pesem gladko teče, ni razvlečena, zahteva pozorno branje in v bralcu spodbuja predstave in čustva. Kar zagledaš dogodke, ki jih je nekoč prebudil dedkov klobuk, ki je vpleten v otroško igro. Dopušča lastne predstave. Simpatičen zaključek, dedka ni več, a zgodbe ostajajo, klobuk še živi.

Avtor/ica: Minka Jerebič, Šifra: BABICA

Bela kapa, rdeč klobuk

Bila sem šestletna deklica, ko je mama prišla iz mesta in prinesla vrečko. Seveda me je zanimalo, kaj je v njej. Povedala je, da je darilo za mojo sestrično, ki bo kmalu imela rojstni dan. Izročili naj bi ji ga, ko bo z družino prišla na obisk.

Ni bilo treba dolgo čakati, ko je prišel dan, ko so prišli sorodniki iz Radovljice na obisk. Sestrični Barbki smo čestitali in ji dali darilo. Bila je nekaj let starejša od mene, a jo je kljub temu zanimalo, kaj je zavito v paketu. Odprla je in ven potegnila rdečo kapo z velikim rdečim cofom. Obnemela sem. »Kako je lepa, jaz bi tudi imela takšno kapo,« sem na glas dejala. Sestrična mi jo je ponudila in nato smo se igrali.

Dan je hitro minil, bližal se je večer in sorodniki so se začeli poslavljati. Tudi sestrična. Vzela je rdečo kapo in jo dala v vrečko. Jaz pa v jok. »Kapa je moja, kapa je moja,« sem kričala. Vsi so se mi smejali. Starši me niso mogli pomiriti, zato je mama dejala, da mi bo kupila novo. Toda to ni pomagalo, hotela sem imeti prav to rdečo kapo z velikim cofom.

Babica, ki je to opazovala, je stopila v svojo sobo in iz nje prinesla star, bordo rdeč klobuček in dejala: »Na tukaj imaš rdeč klobuk.« Vzela sem ga, položila na glavo in klobuk mi je segel vse do nosu. Zbrani okoli mene so se smejali, jaz pa ne. Počutila sem se tako veliko.

Sorodniki so odšli. Minil je kakšen teden, ko je bila mama v mestu. Kupila mi je kapo. Toda ni bila rdeča z velikim cofom, bila je bela z velikim cofom. Všeč mi je bila, a želela sem imeti tudi babičin klobuk. Babica mi ga je pustila, a takšnega nisem mogla nositi, zato mu je mama z notranje strani zašila elastiko ter na obeh straneh, pri ušesih, naštrikala dva trakova, ki sem ju pod brado zavezala.

Tisto leto je bila mrzla zima, ki se je vlekla vse do pusta. Ko smo se oblekli v pustne šeme, sem bila Kalimero, majhen raček iz risanke. Na glavi nisem mogla imeti le bele čepice, kot jajčno lupino, pač pa je bilo treba dati na glavo kapo. Takrat pa sem se spomnila na belo kapo z velikim cofom. Bila sem nadvse lepa pustna šema. Babica me je gledala in se mi smejala.

Tako belo kapo kot rdeč klobuček sem rada nosila. Babica je tisto poletje umrla. Nekaj dni kasneje sem prvič prestopila šolski prag v novi osnovni šoli. Vreme ni bilo nič prijetno. Deževalo je, zato sem dala na glavo klobuček. Učiteljica Ivanka me je pohvalila, kako lep klobuček imam. S ponosom sem ji povedala, da sem hotela imeti rdečo kapo, a dobila sem belo kapo z velikim cofom in rdeč klobuček.

Še danes sem prepričana, da bi se mi babica smejala, kot takrat ko sem odšla na pustno rajanje v vrtec … Tako pa so ostali le lepi spomini.


Utemeljitev:

Simpatična, čustvena pripoved, zanimivo branje, razmišljanje, kaj se bo zgodilo, kako se bo razpletlo….. Jezikovno pa bi se dalo pripovedovanje izboljšati in spustiti dele pripovedi, ki za zgodbo niso bistveni.

Avtor/ica: Ksenija Šešerko, Šifra: Marjetica

Slamnik spominov

(kratka zgodba)

Ozrla sem se po vrtu. Posejan je bil z grmički marjetic. Mama je na vsako gredico posadila med zelenjavo vsaj eno. Bile so njene najljubše rože. Vedno jih je imela tudi v vazi na kuhinjski mizi. Nekoč je omenila, da jih pogreša pozimi, zato sem ji prinesla šop marjetk iz povoščenega blaga. Zelo se jih je razveselila in rekla, da se sploh ne vidi, da niso prave. Pred šestimi tedni je umrla. Ne nenadno, počasi je kopnela, a vseeno me je njena smrt presenetila in strašansko prizadela. V prtljažnik avtomobila sem odložila škatlo s puloverji in jopicami, ki jih je spletla v dolgih zimskih večerih. Obljubila sem jih teti Miri, ki je oboževala njene izdelke narejene s tolikšno ljubeznijo.

Še enkrat sem se ozrla po belih cvetnih koških. Opazila sem, da jih je precej odcvetelo. Odpravila sem se v vrtno lopo po škarje in košarico. Med iskanjem škarij se mi je oko zaustavilo na klinu, na katerem je visel star mamin vrtni slamnik. Dolga leta ga je poleti nosila pri delu na vrtu, da jo je varoval pred soncem. Robovi so bili razcefrani, slama pa je izgubila lesk. Posadila sem ga na glavo in šla na vrt porezat odmrle cvetke.

Doma sem se zatekla v svoj kotiček na vrtu. Pod obokom razcvetelih vrtnic sem si uredila prostorček za branje. Vendar se nikakor nisem mogla osredotočiti na vsebino. Misli so mi kar naprej begale na mamin vrt, med njene marjetke. Spomini so vreli. Pogrešala sem jo. Tako zelo sem jo pogrešala. Rada bi ji povedala, da je Ajda pravkar maturirala, da se je odločila, da bo študirala jezike, da se je zaljubila. Na mizo sem položila njene povoščene marjetke, ki sem jih nameravala pospraviti v škatlo spominov. Opazovala sem cvetke in stari slamnik, od katerega se kljub njegovi iztrošenosti nisem mogla posloviti. Preveč spominov je bilo povezanih z njim. Ajda je privršala kakor pomladni veter: »Zdravo, mami. Kje si dobila slamnik? Kako je retro!«

Ni čakala na odgovor. Pograbila je klobuk in šopek marjetk in izginila v hiši. Nekaj časa sem se še mučila s knjigo, potem pa sem se sprehodila med gredicami. Pobožala sem vsako hortenzijo, vrtnico in edino pozno potoniko. Sprehod med njimi me je vedno pomiril. Uživala sem v barvah, oblikah in vonjih.

Začelo se je mračiti. Odpravila sem se proti hiši, ko je prišla nasproti Ajda. Oblečena je bila v sinje modro obleko, potiskano z drobnimi belimi marjeticami. Na glavi je imela babičin slamnik, ki ga je obrobila s sončno rumenim svilenim trakom. Slama se je bleščala kakor nova. Nad krajcem je s pentljo zavezala še en trak, za njega pa umestila šopek povoščenih marjetk. Stala sem z odprtimi usti in opazovala svojo hčer. Stala je v pričakovanju pohvale, jaz pa sem okamenela. Zdelo se mi je, da vidim mamo, takšno kot sem jo opazovala in občudovala kot majhna deklica. »Čudovita si,« je bilo vse, kar sem lahko izustila, »tako zelo si podobna babici.« Gledala sem jo in v tistem trenutku se je vse povezalo. V njej sem videla svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse je začelo dobivati smisel. Tega dne sem odkrila veliko življenjsko modrost.


Utemeljitev:

Zanimiva zgradba, ki postopoma vodi do oživitve babičinega slamnika. Pripoved je tekoča, čustvena, slovnično dobra, dalo pa bi se kaj nebistvenega izpustiti. Pohvaliti moram simpatičen zaključek, ki od bralca zahteva razmislek in je pika na i celotne zgodbe, saj pripelje do spoznanja, kako lahko en sam predmet, ki ga povežemo z ljubeznijo, poglobi spomin in nas za vedno poveže s preteklostjo, ki vpliva tudi na sedanjost in tako tudi na prihodnost.

Avtor/ica: Vlasta Črčinovič Krofič, Šifra: KSILOFON

Pojoče stopnice

Vzpenjam se po osmih zavitih starih lesenih stopnicah. Vsaka je različno dolga, visoka in široka in vsaka zapoje po svoje. V mladosti sem po njih poskakovala navzgor in navzdol, ubirala po dve hkrati in iz njih izvabljala melodije kot na ksilofonu. Danes je moj korak okoren in previden. Na zgornjem podestu se zadihana ustavim in odprem vrata v podstrešno kamro. Zrak v prostoru je zadušljiv. Skozi strešno okno se prebija pramen sončne svetlobe. V njem se na gosto vrtinčijo delci prahu, ki lezejo v oči in dražijo nos in grlo. Na stojalu za obleke me nagovori babičin klobuk. Previdno ga snamem z obešalnika, ga zavrtim med dlanmi in obudim spomine na mojo ljubo babico Veroniko.

Pariški model iz šestdesetih let je na levi strani rahlo potlačen, nekoč modra riževa slama je zbledela in rdeča trakova, zavezana v veliko pentljo, sta se razvezala. Prav tako so zobu časa podlegli bogati svileni cvetni listi in se razsuli na vse strani. Babica je bila na klobuk zelo ponosna. Vsakomur, ki se je obregnil ob razkošno pokrivalo, je pojasnjevala, da je prav takšen klobuk nosila Madame Matisse, kadar se je odpravila v Bolonjski gozd. Ne vem, če so jo razumeli tisti, ki še niso bili v Parizu in se niso ukvarjali z umetnostjo. Oh, ta moja babica. S Štajerske se je pripeljala v prestolnico in me čuvala, kadar sem bila bolna in kar tako tudi poleti, ko nisem hodila v vrtec. Pri nas je ostala nekaj dni, nakar si je na glavo poveznila klobuk in se z vlakom odpeljala. Gledala sem za odhajajočim vlakom, ji mahala in jokala kot dež.

Moja babica je imela topel objem, mehke dlani in prijeten glas. Kadar je brala ali pripovedovala izmišljene pravljice, sem jo poslušala z odprtimi usti. Tiščala sem se k njej kot droben črviček in moledovala: »Povej še eno pravljico in še eno! Ostani pri nas!«

Ona pa me je pobožala in obljubljala: »Kmalu pridem.«

Spet je na glavo poveznila pariški klobuk in za sabo zaprla vrata. Za njo je ostal blagi vonj kreme in parfuma. V postelji sem si predstavljala, da je babica še zmeraj z mano. V spominu sem poiskala njeno podobo s klobukom. Ponoči sem sanjala, da me babičin klobuk lovi. Imel je dolge tipalke, velikanska pisana krila in želo. Škrati so mi prišepetavali, da bi babico lahko obdržala, če bi se znebila njenega klobuka. Posodili so mi čarobno palico, s katero sem se bojevala z vrinjencem, dokler ni obležal nemočen in razcefran. Sanje so se ponavljale vsako noč in na koncu sem bila prepričana, da bom babico obdržala pri sebi, če bom uničila njen klobuk. Priložnost se mi je ponudila ob babičinem naslednjem obisku. Vstopila je, klobuk odložila na nizko poličko in me zavrtela, kot da bi bila na vrtiljaku. Od veselja in sreče sem vriskala: »Babi, babi, igrajva se! Ostani pri meni!«

Na skrivaj in s kančkom zlobe sem ošinila klobuk. Miroljubno je čepel na polički in od tipalk, peruti in žela ni bilo nobenih sledi.

»Poglej, kaj imam za te!« se mi je dobrikala babica.

Podala mi je vrečko, v kateri se je šopiril majhen slamnat klobuček, okrašen s frfotajočimi trakovi in umetnimi rožicami. Poveznila sem ga na glavo in se z vseh strani občudovala v zrcalu. Na babičinega sem v hipu pozabila. Tisto poletje sva si z babico nadeli vsaka svoj klobuk in se s hitrim vlakom odpeljali na dolge počitnice v hiško s pojočimi stopnicami.


Utemeljitev:

Uvod v pripoved vzbudi zanimanje in nas postavi v zgodbo, kjer odigra glavno vlogo zanimiv klobuk-pariški model iz šestdesetih let, ki je bil stalni babičin spremljevalec. Zgodbo popestri dekličina zamisel, da babica ne bi odšla, če ga ne bi bilo. Sledi preobrat, ko deklica dobi svoj klobuk, se čuti enakovredna babici in njenega klobuka ne obsoja več. Zgodba se lepo razvije, jezikovno je dobra, ni razvlečena.

Avtor/ica: Marta Šavli, Šifra: META

Izlet

Bila je lepa zgodnje poletna nedelja. Mama je posedla Mašo na kolena ter ji povedala, da zdaj končno lahko gresta k babici na obisk.

Avto je tiho požiral kilometre, Maša pa je vsa navdušena v svojem stolčku pela: »K babici gremo, k babici gremo.« Vožnja je bila prijetna in je hitro minila. Še preden je avto zapeljal na babičino dvorišče, so se odprla vrata hiše in babica jima je pohitela naproti. Ujela je Mašo v svoj objem, poljubila na obe lički in jo pobožala po zlatolasi glavici. Potem je objela še Mašino mamo. »Oh, kako strašno dolgo se nismo videle,« je dejala.

Mama je pobrala prtljago in odšle so v senco hiše. Babica kar ni vedela s čim naj jima postreže. Maša je šla k popoldanskem počitku, babica in mama pa sta klepetali. Toliko sta si imeli povedati.

Potem je babica sklenila: »Tako lep dan je, škoda bi ga bilo zapraviti v hiši, sivka cveti, pojdimo na polje.« Maša, vsa spočita, je zaploskala in objela babico. Mama je pogledala skozi okno: »Sonce je še močno, Maša pa nima klobučka.« »Ah!« je rekla babica in kar hitro, kolikor je za svoja leta lahko, stekla po stopnicah. Ni trajalo dolgo, ko se je vrnila z malo prašnim klobučkom. Mama je z njega otresla prah in žalostno pogledala zbledel trak, ki je nekoč krasil rob klobučka. Potem se je nasmehnila babici: »Nič ne maraj, babica, to bomo prav hitro uredili.« Zdaj se je po stopnicah zapodila mama. Kot bi trenil, je bila nazaj s škarjicami, nitko in lepim vijoličnim trakom. »Prav primeren bo za na sivkino polje,« je vsa nasmejana dejala. In res minilo je le nekaj minut in Mašino zlatolaso glavico je krasil polepšan babičin klobuček.

Troje deklet z Mašo na čelu se je odpravilo po stezi skozi sivkino polje. Mašine očke so sijale ob pogledu na valujočo, prelivajočo dišeče polje. Vse tri so nabrale šopke sivke in babica je droben šopek zataknila za trak Mašinega klobučka. »Kako si ljubka, kot slika,« je vzklikala. Mama pa se je šele zdaj spomnila, da ima s seboj fotoaparat. Maša se je nasmejana nastavljala aparatu. Domov grede sta mama in babica držali Mašo za roko, ko je veselo poskakovala med njima.

Babica je pripravila nekaj domačega za domov. Potem je, ko sta bili Maša in mama že pri avtu, še enkrat odhitela v hišo. Ko se je vrnila, je v roki stiskala dve fotografiji. »Glej, Maša, na tej sem jaz s klobučkom, na drugi pa tvoja mama in zdaj ga imaš tudi ti. Pošlji mi fotografijo. Tako, da jo bom imela tudi jaz. Tri generacije z enim klobučkom. Ampak zdaj z novim trakom in dišečo sivko je najlepši.« Bil je lep dan, ki se ga je Maša spominjala še dolga leta…


Utemeljitev:

Običajen, malo razvlečen začetek se prevesi v pripoved o klobuku v zanimivo nadaljevanje, ki nam predstavi predelavo babičinega klobuka za vnukinjo. Zgodbo obogati konec, ki predstavi staro fotografijo, doda novo in tako z enim klobukom poveže tri generacije. Pripoved je tekoča, bereš z zanimanjem, bralca se čustveno dotakne.

LITERARNI PRISPEVKI, KI SO PREJELI POHVALO

avtor/ica: Tom Veber, Šifra: Avokado

*

V dedkovem klobuku
se skrivajo svetovi
o katerih mi ni nikoli govoril
zlata polja
polna najstniških zaobljub
zlomljenih src
in razbrazdanih kolen
skrivajo se življenja
za katera bi lahko samo slutil
vse prehojene poti
prostrana obzorja
mnogokaterih imen
in obrazi dlani
izgubljeni za zmeraj
v dedkovem klobuku se skrivajo
odločitve
in ločitve
ki so za zmeraj zaznamovale
to življenje
ta svet v malem.


Utemeljitev:

Pesem lepo teče in odlično opiše življenje. Kaj vse lahko pove klobuk, kaj vse se lahko skriva v njem, če ima človek dovolj fantazije, od zlatih polj, zlomljenih src do prostranih obzorij in odločitev, celo življenje, ves svet v malem, kot se pesem zaključi.

avtor/ica: Angela Tihec, Šifra: Kulisa

Babičin klobuk

Sem črn, eleganten klobuk, z rdečo pentljo in rdečo rožo ob strani. Oh, babica, izpusti me malo. Vedno, ko zapiha, me primeš. Veš, meni je dolgčas. Ti tukaj posedaš in redkokdaj se sprehodiva naokrog. Čakam na priložnost, da bom ušel.

Nenadoma se dvigne veter. Močno zapiha. Babica je prepočasna. Odnese me z njene glave in zaplavam z vetrom. Nese me po zraku, kotali po tleh. Uh, kako uživam! Med avtomobili švignem preko ceste. Ustavim se pred izložbo z lepimi oblekami. Želim si, da bi krasil glavo dame, ki bi nosila tisto rožasto obleko ali nebesno modro, jaz pa bi sedel na glavi črnolaske …

Mimo se sprehodi mladenič in me brcne visoko v zrak. Au, kako zaboli! Naslednji hip pristanem ob cesti v umazani luži. Ustrašim se, da bom popil vso vodo ali celo utonil. Na srečo priteče mimo fantič, me dvigne, me ogleduje in obrača z vseh strani in vrže na zelenico ob klopi. Spet sem srečen. Na mehki travi razmišljam in zaključim, da bi bil srečnejši na babičini glavi. Lepe misli pretrga priletna gospa. Pobere me in vrže v najbližji koš za smeti. Uh, kako smrdi! Zaskrbljen sem, kako naj se rešim? S počasnimi, težkimi koraki se približa klošar. Brska po smeteh in išče priboljšek. Najde me, postavi na tla in še dalje brska po smeteh. Oh veter, prosim, zapihaj in me reši, moledujem. Nenadoma začutim znano, nežno, mehko roko. Babica, si me le našla! Hvala!


Utemeljitev:

Prvoosebna pripoved klobuka pritegne, zamisel je zanimiva, izvirna in konec srečno zaokroži klobukovo potovanje, ko spet pristane v babičinih rokah. Kratka, prisrčna, zanimivo napisana zgodba.

Avtor/ica: Metka Oset, Šifra: Reševalni klobuk

Reševalni klobuk babice Maje 1

Dogodkov z reševalnim klobukom se spominjam še iz let, ko sem hodila v prvo triado osnovne šole. Takrat je naša družina skoraj razpadla. Dogajale so se hude stvari. Mama nas je zapustila. Odšla je k svojemu novemu možu. Jaz, sestra in še dva brata smo ostali sami z očetom. Z nami se ni prav znašel. Ko smo bili še popolna družina, je oče delal cele dneve, da nas je lahko preživljal, medtem ko je bila mama brezposelna.

Na Centru za socialno pomoč so nas že poznali. Oče se je odločil, da bo poiskal pomoč pri njih. Prosil je za finančno in učno pomoč. Najstarejši brat je hodil v srednjo šolo, ostali trije smo bili še osnovnošolci. Ponudili so mu rešitev. Pretresen, vznemirjen, jezen in žalosten se je proti večeru vrnil domov. Zbral nas je za kuhinjsko mizo. Iskal je besede. Ni jih našel. Prej so se pojavile solze v njegovih očeh kot besede na jeziku. Prestrašeni smo se spogledali s solznimi očmi.

Očeta še nismo videli jokati. Bil je vedno naš junak, ki zmore in zna vse na tem svetu. V pritajenem joku sem se privila k sedem let starejši sestri. To je bil najbolj negotov trenutek v mojem življenju. Še pred nekaj dnevi ni bilo tako hudo, ko nas je zapustila mama, sedaj pa je bila smrtna tišina, le tu in tam je kdo posmrkal. Oče je bil v zadregi. Odkašljal se je in dejal, da bodo poslali Bojčija, Matejo in Igorja v internat, mene pa v rejniško družino. Domov bi prihajali čez vikend. Ponovno je nastala tišina. Nisem vedela, kaj je to internat, in ne, kaj je rejniška družina.

Sestra me je stisnila k sebi še močneje in vprašala: »To pomeni, da bi ostali tudi brez tebe, ata? In tudi mi ne bi bili več skupaj? In ne bi bili več družina?«

Oče, rdeč kot puran, je prikimal, sklonil glavo in tiho vprašal: »Bi šli v internat?«

Mateja in Igor sta rekla, da ne, le Bojči se je obotavljal.

»Pa tamalo boš dal k rejnikom?« je nejevoljno vprašala Mateja.

Odgovora ni dobila. V resnici z mano ni vedel kaj početi, zato je spremenil temo pogovora in nas spomnil, da je čas za spanje. Povedal nam je še, da prideta naslednji dan Maja in Dušan, ki nam bosta pomagala rešiti nastalo situacijo.

Bila je sobota. Vsi smo bili pokonci. Nestrpno smo pričakovali obisk. Na balkonu sem pogledovala proti pločniku. Zagledala sem ga, kvačkanega, rdečega, okrašenega s svileno pentljo. Moje srce je nemirno utripalo. Najprej sem zadržala sapo, nato pa iz vsega grla kričala: »Klobuk, klobuk! To je naša Maja!«

Maja je bila žarek upanja, ki me je kot veter ponesel v stanovanje in naprej do vhodnih vrat, kjer se je oglasil domofon. Pritisnila sem na tipko in odklenila vhodna vrata. Majo sem objela kar na stopnicah. Imela sem jo rada, kot bi bila moja babica, ki je nisem imela. Rada sem imela tudi njen klobuk. Pogosto sem ga pomerila, se pogledala v ogledalo in si predstavljala, da sem manekenka, nakar sem ga previdno odložila na polico. Oče, Maja in Dušan so se pogovarjali, kaj narediti, saj smo vsi želeli ostati doma. V ponedeljek sta se ponovno pripeljala v naš kraj in odšla na Center za socialno delo, kjer so ju postavili za zunanja skrbnika naše družine. Sreča je napolnila naša srca. Bili smo rešeni! Lahko smo ostali doma z očetom.

Reševalni klobuk babice Maje 2

Maja in Dušan sta nas pogosto obiskala. Sestri Mateji, ki je prevzela gospodinjska dela, sta pomagala, nas peljala na izlete, nam prinesla priboljške, se z nami igrala, nam pomagala pri učenju in me vozila na treninge v atletsko šolo. Dobila sem učno pomoč, vendar sem se raje učila z Majo. Bilo je bolj zabavno in snov sem si lažje zapomnila.

Spomnim se, da smo se v šoli učili pesmico, ki si je nisem mogla zapomniti. In nato je prišla Maja. Z rdečim klobukom na glavi je pesmico recitirala, zraven krilila z rokami in se zvijala. Poslušala sem jo z odprtimi usti. Zaploskala sem ji in jo prosila za ponovitve. Zavzeto sem jo opazovala, nakar sem prišla še sama na vrsto. Majo sem prosila za njen rdeč klobuk, si ga nadela na glavo in pesmica je stekla kot žuboreč potoček. Pesmico sem ponavljala in ponavljala, dokler mi ni dobro sedla v spomin. V ponedeljek sem se javila in dobila petko.

Majin klobuk je bil res reševalni klobuk in reševalna je bila tudi Maja.

Reševalni klobuk babice Maje 3

Z Majo in Dušanom smo se večkrat odpravili na počitnice in vedno smo se imeli lepo. Spomnim se, da smo se neko poletje odpravili na Pašman. Takrat sem prvič videla morje. Dušan nas je peljal v kombiju, s katerim je vlekel prikolico. V njej je prevažal štirikolesnik, kolo, napihljiv čoln in šotor. Na otoku je od prijatelja za tri tedne dobil v uporabo počitniško prikolico. To je bilo veselje. Maja, Mateja in jaz smo spale v prikolici, oče je bil v predprostoru, Igor in Dušan sta si postavila šotor. Maja in oče sta skrbela za hrano, Dušan pa za tehnične stvari. Kdaj pa kdaj je ušpičil kakšno neumnost, zato mu je Maja rekla, da je otrok v velikih oblačilih. Dogodivščine so se dogajale iz dneva v dan. Bila sem srečen otrok. Vsi smo bili srečni.

Nekega dne smo se vozili s čolnom. Odpeljali smo se daleč na odprto morje. Morje je bilo videti črno. Dušan je nenadoma ugasnil motor, v šali zgrabil za noge Igorja in ga hotel vreči v morje. Ni mu uspelo, zato je pograbil naslednje noge, ki so bile moje in me zlahka zalučal v vodo. Maja mi je povedala, kako se ji je oglasil alarm v glavi: »Otrok v vodi!« In že je bila v vodi tudi ona in njen klobuk. Takrat sem že znala plavati, a sem se kar potopila. Ko je skočila za mano, se je Dušan zavedel, kaj je naredil, in skočil še on, nato še Mateja in Igor, oče je ostal v čolnu. Dušan me je prijel. Nisem hotela biti pri njem in sem ga tolkla. Porinil me je k Maji. Objela sem jo okoli vratu. Nikoli več je nisem želela izpustiti. Ko sem opazila, da nima klobuka, mi je postalo zelo hudo. Še bolj sem bila jezna na Dušana. Našli smo klobuk – reševalni klobuk moje babice Maje. Pozibaval se je na morski gladini. Malo sem ga otresla in ji ga z veseljem dala na glavo. Takšna je bila popolna.

Reševalni klobuk babice Maje 4

Babica Maja je zbolela. Bila je hudo bolna. Pred tremi leti sem jo poklicala in dogovorili sva se za srečanje. Oče mi je povedal, da se je babica po zdravljenju zelo spremenila, zato sem se bala, da je ne bom spoznala. Prav je imel. Ne bi je prepoznala, a na glavi je imela reševalni klobuk, ki me je v trenutku spomnil na prekrasne dni, ki sem jih preživela z njo. Stekla sem k njej in jo objela. Tudi Mateja jo je objela. Bile smo objete, po licih so spolzele solze sreče in veselja. Mateja ji je hitela pripovedovati o študiju v Ljubljani in prvi ljubezni, jaz pa o pevski karieri. Povabila sem jo na koncert. Prišla je. Mahala je s klobukom in mi namenila najdaljši aplavz.

Hvala, babica Maja, za vse, kar si storila za nas!


Utemeljitev:

Večplastna pripoved v štirih nadaljevanjih, kjer odigra glavno vlogo Maja s svojim rdečim, kvačkanim klobukom s svileno pentljo, ki pomaga družini, da se reši iz številnih težav. Celo pesem gre s klobukom hitreje v glavo. Mestoma je sicer pripoved razvlečena, a napisana tekoče in vabi k branju.

Avtor/ica: Manja Tement, Šifra: VIVA

Babičin klobuk

Babica je imela širokokrajni rumeno bež klobuk iz polstenega materiala. Saj ga ni več nosila, ker je spominjal bolj na Kekčev klobuk kakor na pravi damski klobuk, vendar ga je hranila za spomin na službeno pot v Beograd, ko ji je v navalu košave skoraj odpihnilo glavo. Zavila je v prvo trgovino in kupila prvo stvar, ki bi ji zaščitila glavo.

Hranila ga je v kletni omari, misleč, mogoče pa pride prav za kakšno pustno šemo … Pri brskanju po kleti, moji priljubljeni dejavnost, sem ugledala klobuk: »Babica, zakaj pa imaš ta velik klobuk?«

Babica ji je odgovorila: »Imam ga za spomin in za pusta hrusta.«

Meni je bil klobuk takoj všeč. Nadela sem ga na glavo, okrog vratu pa še star lisičji rep, ki je prav tako obležal v kleti. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem sama sebi ugajala. Obula sem še babičine stare čevlje s peto in se sebi zdela kot prava damica. Na koncu sem še usta na debelo namazala z rdečo šminko. Babica ni bila pozorna na to, kaj delam, zato ni opazila, da sem odšla na vrt. Tako urejena sem bila neučakana in nestrpna, komu bi se lahko pokazala, da bi požela kakšno pohvalo na račun svoje lepote in smisla za modo.

Ker ni bilo nikjer nikogar, sem poklicala sosedo: »Gospa Žnidar, gospa Žnidar! Pridi na vrt.«

Soseda je hitro priletela, ker je mislila, da se je zgodilo kaj hudega. Ko me je zagledala, je takoj vedela, za kaj gre. Zavrtela sem se okrog svoje osi, da bi se pokazala v vsej svoji lepoti: »Hej, soseda! Ali sem ti všeč?«

Kar tikala sem jo, čeprav mi je babica rekla, da ji moram reči vi soseda.

Gospa Žnidar je odgovorila: »Res si lepa. Čisto pripravljena za kakšno modno revijo.«

V tistem trenutku pa mi je v visokih petah spodrsnilo. Nesrečno sem padla in si zvila gleženj. Vsi upi na skorajšnjo modno revijo so splavali po vodi, ker sem dobila mavec, babica pa hude mamine očitke, ker je slabo pazila na štiriletno vnukinjo.

Moje sanje, povezane z modo, niso umrle. Mnogo let kasneje sem se začela ukvarjati z modo in pisati spletni blog o tem, kako lahko izkoristimo stara oblačila in jih vkomponiramo v novo modo. Največjo motivacijo in ideje sem našla v babičini kleti z mnogimi skritimi zakladi starih oblačil. Velik babičin klobuk pa še vedno skrbno hranim.


Utemeljitev:

Zanimiva pripoved, ko deklica najde babičin klobuk in ga uporabi po svojih idejah, doda še stare čevlje in že se ji zdi, da se spozna na modo. Zgodba teče, zaključek preseneti, saj so sanje o modi avtorico pripeljale do poklica.

Avtor/ica: Antonija Jereb, Šifra: Karantena

Mamin klobuk

Vzela mamin sem klobuk
in si ga priredila.
Dodala nekaj modnih muh,
ga z modo uskladila.

Je prava dama z njim bila,
na zmenke je hodila.
Prepričana sem, on je kriv,
da očeta je ulovila.

Se ni ji mogel pač upret´,
bila je dama fina.
V pasu ozka, črnih las,
ji stas poudarjala je krinolina.

Če drugega ne, lep spomin
ostal z menoj bo za vse čase.
Dodatek modni, ki pove,
da, če želiš si, da se.


Utemeljitev:

Pesem lepo teče, je zanimiva, ob predelavi klobuka oživijo spomini na mamo, ima vzpodbuden konec, da se da, če hočeš.


You may also like...