1. Medgeneracijski literarni natečaj Predelana obleka 2020 – obvestilo o nagrajencih
Na medgeneracijskem literarnem natečaju Predelana obleka 2020 je sodelovalo 25 literatov s svojimi literarnimi prispevki iz vse Slovenije. V skupini Mladostniki ni sodeloval nobeden. Pogojev za sodelovanje na natečaju glede števila učencev na posamezno šolo nismo imeli. V skupini Mladi je sodelovalo 7 udeležencev. V skupini Odrasli je sodelovalo 13 udeležencev. V skupini Seniorji je sodelovalo 5 udeležencev.
Pogoj za sodelovanje na medgeneracijskem literarnem natečaju je bila tema Predelana obleka, kar ne nagovarja le k snovanju kratke proze in poezije, torej nečesa novega, temveč tudi vzpodbuja ustvarjalnost in predelavo. Tako kot iz besed, sicer znanih vsem, nastane nova pesem ali povest in nato zaživi svoje novo življenje, tako tekstilnim izdelkom, če jih predelamo, vdahnemo novo življenje, s tem pa se tudi odgovorno obnašamo do okolja. Poleg tega je moralo biti literarno delo napisano v slovenskem jeziku, posamezni udeleženec pa je lahko poslal svoje še neobjavljene pesmi (največ 3), kratko zgodbo ali drug prozni zapis (največ tri strani).
Selektorica in mentorica literarnega natečaja je bila Ana Porenta, magistrica znanosti, učiteljica, ustanoviteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, soustanoviteljica portala www.pesem.si ter glavna urednica tega spletnega medija od njegovega nastanka (2007) in urednica knjižnih izdaj. Je članica Društva slovenskih pisateljev. Izšle so: njene pesniške zbirke Sem se (2005). Kitke (s Sonjo Votolen in Jano Pečečnik, 2009) in Deklice (2016); mladinski roman Virtualnisvet.com (2004); cd-rom Na sledi za medvedi (2002); gledališka besedila za otroke in mladostnike v soavtorstvu (Videzi sveta in Videzi domišljije – 2006, 2007) … Je mentorica literarnih delavnic za mlade in odrasle. Piše spremne besede, ureja pesniške zbirke, literarne zbornike ter soureja letne zbornike Pesem si (doslej izšlo 15 številk). Pogosto sodeluje z JSKD RS, kjer je strokovna spremljevalka in selektorica za področje literature.
Izbrane šifre in avtorji po skupinah in abecednem vrstnem redu, katerih besedila bomo objavili na Facebook (povezava do objavljenih literarnih prispevkov na Facebook strani Društva Sinica) in spletni strani društva, poslali uredništvu glasila Občine Domžale (povezava do časopisa Slamnik št. 10, letnik 2020, stran 20 in 21) in ostalim medijem:
Mladostniki
Na natečaju ni sodeloval nihče iz te skupine.
Mladi
- KROKODIL99, Anamarija Mihovec, Medvode (poezija), 1. uvrstitev
- TL13, Tina Lasnik, Jesenice (poezija), 2. uvrstitev
Odrasli
- Berlin, Tom Veber, Maribor (poezija) 1. uvrstitev
- Predelana, Primož Vresnik, Tolmin (proza) 2. uvrstitev
- KROJAČ, Romana Jerkovič, Maribor (poezija) 3. uvrstitev
Seniorji
- Plet, Dragica Čuk Novak, Vipava (proza) 1. uvrstitev
- Slikarka, Vlasta Črčinovič Krofič, Maribor (poezija) 2. uvrstitev
Vsi nagrajeni literarni prispevki z utemeljitvijo selektorice so objavljeni tukaj.
Nagrajenci so prejeli priznanja in simbolično nagrado Društva Sinica, toaletno torbico, ter bili povabljeni na zaključni literarni dogodek.
Zaključni dogodek je potekal v programu Zoom, v spletni učilnici, po priporočilih NIJZ za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni Covid-19. Na začetku dogodka je predsednica društva Joži Kokalj predstavila društvo in temo natečaja, selektorica Ana Porenta pa predstavila nagrajene literarne prispevke in obrazložila z oceno. Po enourni prekinitvi je selektorica za nagrajene in za udeležence pripravila tudi spletno literarno delavnico.
Vsem sodelujočim se zahvaljujemo za sodelovanje in čestitamo nagrajencem.
1. uvrstitev
2. uvrstitev
1. uvrstitev
2. uvrstitev
3. uvrstitev
1. uvrstitev
2. uvrstitev
Avtor/ica: Anamarija Mihovec, Šifra: KROKODIL99
*
Zvezla (si) jo bom iz
spominov,
prahu,
ki se vztrajno nabirana na skodelicah
v vitrini,
obžalovanj,
objokovanj,
osame,
poleglega sedimenta temnih misli,
pajčevine, ki se je razprostrla preko moje prve ljubezni,
želja, ki jih nisem
(in jih ne bom)
nikoli živela,
pobeglih priložnosti,
sedanjosti, preteklosti in
pričakovanja tistega,
kar bo,
upanja,
naročja dni,
ki so šli v pozabo
(ker so bili tako običajni),
nasmehov –
iskrenih otroških
in tistih na razgovorih za službo,
metuljev (iz trebuha),
korenin dreves,
travnih bilk in
Časa.
Zvezla (si) jo bom iz svetlo sivih las Usode.
Nazadnje bom vanjo vpletla marjetice.
Vem, da jih imaš rad.
Tako se bo moja bela poročna obleka
skladala
s šopkom.
Utemeljitev:
Vezenje in vpletanje posebne obleke v pesmi zadobi identifikacijski pomen, saj postopno nastaja iz vsega, kar je prvoosebna tvorka izkusila na svoji dosedanji življenjski poti; od lepih spominov do sedimentov temnih misli, od pričakovanja, upanja, do pobeglih priložnosti in Časa. Obleka je tako simbol za razvoj človeka, vanjo je vtkano vse, kar se je dogodilo, kar se je izpustilo, kar je kljub hrepenenjem ostalo neizpolnjeno. Gre za oseben obračun prvoosebne pripovedovalke pred življenjsko prelomnico. Po pravici je rahločutno zvezena obleka iz te pesmi bela, saj je iskrenost do same sebe dota za vse nadaljnje življenje.
Avtor/ica: Tina Lasnik, Šifra: TL13
PREDELANA OBLEKA
Čeprav te že dolgo ob meni več ni,
nekaj v skritem kotičku omare
še po tebi diši.
Po vonju nekoga, ki vedno bo del
mojega življenjskega kroga.
Ko se moje misli prebudijo,
mi željo po nečem tvojem vzbudijo.
Oblečem tisto obleko,
ki imela si jo na sebi zadnjo nedeljo.
Danes je malo drugačna,
še bolj je veličastna.
Ko jo imam na sebi,
čutim, da si ti ob meni.
Čutim najino povezavo,
čutim ljubezen med hčerko in mamo.
Utemeljitev:
Preprosta rimana pesem, ki prinaša globoko sporočilo povezanosti. Stvari, v tem primeru obleka (tista, iz zadnje nedelje), ki ostanejo za nekom (mamo), pomagajo podaljševati njegovo prisotnost in potolažiti tistega (hčer), ki je ostal. Povezanost se preko obleke nadaljuje in blaži bolečino ob izgubi.
Avtor/ica: Tom Veber, Šifra: Berlin
***
Iz drobovja rastlin
si zrastla ti
pol ženska
pol sončnica
vstala si iz rdeče zemlje
hodila si po vrelem soncu
se raztezala po ostrem skalovju
vpila si
ko so ti prirezali krila
ko so nate navlekli kože
tvojih sester
nekaj je v tebi umrlo
ko so te poimenovali
in naučili hoditi
pogreznila si se
v osrčje zemlje
da bi lahko spet dihala
slišala svoj srčni utrip
govorila v terci
s svojimi predniki.
Utemeljitev:
Opazovanje druge (pol ženske / pol sončnice) je simbolno povezano z razvojem človeškega bitja, ki je le eno od številnih živih bitij narave. Pesem nas spomni, da sta koža in telo, v katero smo urojeni – obleka, ki nam jo nameni usoda. Morda nam obleke sester niso prav, za socializacijo moramo žrtvovati nekaj sebe, a soočenje s predniki (s podedovanim) v sebi ne more mimo tega. Šele ko se kljub prirezanosti zaveš, da se ne moreš izleviti iz svoje vrste, lahko med mnogimi zaslišiš svoj lasten utrip, ki na svoj (tudi drugačen) način nadaljuje pot, besede in življenje prednikov.
Avtor/ica: Primož Vresnik, Šifra: predelana
ZAPUŠČENE HIŠE, PONOŠEN TEKSTIL IN OBLEKE ZA PREDELAVO
Ko so odpirali zapuščene hiše, se je na ulice zvalila zatohla vlaga. Vdušena postana vlaga, kakor ustvarjena iz starih stopljenih pralnih mil in posušenega tekstila. Modna oblikovalka Sara je odpahnila lesena vrata, ki so se v starih ležajih zarežala in zaškripala hkrati. Zagledala je srajco v polmraku.
Satenasto bela moška srajca je visela pod stropom, zataknjena na prečnem tramu, ki je s svojo globoko rjavo barvo govoril o starosti te kamnite hiše. Poudarjena belina srajce je v večernem mraku in ponoči dajala vtis, kakor da bela barva plava v mraku, kakor da je belina priplavala iz globoke temine, kakor da je akvarelna risba, ki se najbolje obarva znotraj hiše. Bela packa privida.
Bila je to srajca pokojnega deda. Po narodnem običaju so jo obesili v prazni hiši. Varovala jo je pred nevidnimi obiskovalci. Nepovabljenimi, ki bi se lahko nastanili v hiši. Po izročilu je odganjala demone in ostalo črno nižjo laznino, ki bi se lahko nakotila med temi domačimi zidovi. Ob pogledu na plapolajočo srajco je Sara začutila, da je ta pravi spomenik tukajšnji opustelosti in zavrženosti.
Ker je bila vas na makedonsko-bolgarski meji popolnoma zapuščena, so se številni pogledi na razobešen tekstil nabrali v šopek zvedavih modnih obiskovalcev. V hišah so visele ženske rute, bluze, srajce, telovniki in tudi zimski pastirski kožuh iz grobe ovčje volne, ki je seval starosvetno energijo.
Francoska modna agencija se je naposled s pomočjo lokalnih oblasti dokopala do tekstila, ki ga bodo predelali ali ga po starem kroju, starih šivih na novo ukrojili. Modni oblikovalci so s pogledom na ponošen tekstil jemali okvirno mero za obleke, ki bodo nove ali predelane. Neuničljiv star material, poglejte, tukajšnja svila in bombaž, tukajšnja preja, tako so se modni oblikovalci veselili po hišah, ki so jim opustele ponujale nov vir navdiha.
»Ne dotikaj se je,« je za Sarinim hrbtom glasno zasrepel glas, kakor da bi kača strupenjača siknila v praznem prostoru. Vas le ni bila tako zapuščeno, kakor se je na prvi pogled zdelo. Za njenim hrbtom je stala starka z masivno rogovilasto palico, pokrita s sivo naglavno ruto in oblečena v belo srajco z dolgimi rokavi, ki jo je te julijske dni hladila. Starka je dvignila leseno palico in gledala kakor ptica ujeda pred napadom. Sara je čutila hlad na hrbtu in starkina palica jo je želela doseči. Starkin obraz je bil obraz razpokane in presušene makedonske zemlje.
»Imamo dovoljenje oblasti za vstope v hiše,« je izgovorila stavek v zveneči francoščini, ki je v trenutku pobarvala samoto v hiši. Glede na srhljivo vzdušje, ki ga je prinesel starkin nepričakovan nastop, je Sara premogla veliko samozavesti in odločnosti, da je povedala nekaj, česar starka prav gotovo ne ve. A pred njo je bil zdaj le obraz peščene zemlje, stkan iz suhih travnatih bilk, ki so se komaj vidno premikale v vetriču. Bil je le obraz razpokane makedonske zemlje.
To je od neprespane noči in preveč napetih živcev, si je mislila Sara in potežkala moško srajco ter še enkrat pogledala čez prag hiše, če morebiti staruha ne grozi z rogovilo tam naokoli. Ko so se kasneje modni oblikovalci zbrali pred džipom, so povedali, da je vse potekalo lepo in tekoče. Vse do trenutka, ko se je pojavila starka in zahtevala, naj pustijo tekstil pri miru. Vsakega modnega oblikovalca je nepričakovano obiskala. Vsakega napadla in oštela zaradi rokovanja s ponošenim kosom oblačil.
“V vsakem kosu tekstila je ostalo nekaj duše tistega, ki jo je nosil,” je povedala Patriku, ki se je z njo zapletel v buren prepir. »Vsi pokojniki se ne bi strinjali, da kradete njihove obleke,« je še dodala makedonsko odrezavo. Toda tudi Patriku se je starka udrla v tla, nastal je velik nič po njenem prihodu in tudi njega je gledal obraz makedonske zemlje. Vsi so se na svoj način pretreseni zbasali v džip in z veliko škatlo ponošenega vaškega tekstila odbrzeli po dotrajanem kolovozu v naselje.
Za tretjim ovinkom pa džipu ni uspelo prevoziti zavoja, zakaj šofer je bil mlad in rosen. Džip je zadel v veliko obcestno skalo in se nagnil nad prepad. Ko so se oblikovalci tekstila uspeli na previden način izkobacati iz vozila, je prazen džip zdrsel v globočino prepada. Iskre so se delale, ko je džip zadeval ob razčeperjene skale, dokler ga ni razneslo tik nad azurno reko, ki je v svojih modro zelenih vrtincih brzela skozi skalnato pokrajino. Strašno je počilo in goreči džip je tonil v vodo.
Škatlo tekstila je veter Sari iztrgal iz rok in obleke za predelavo so poletele v nebo. Pričele so kriliti kakor ptice v karmin ožarjenega neba, ki je napovedoval prvi mrak. Ustvarile so velik krog, ki se je vrtel čedalje hitreje. Na vzpetini pred zapuščeno vasjo se je ponovno pojavila starka in nekaj vpila oblikovalcem, ki so gledali zdaj vrteči krog oblek na nebu zdaj starko, ki je togotno udarjala s palico v peščena tla na vzpetini. In ustvarjala droben peščen oblak. Obleke so se vrtele vse hitreje, dokler se na nebu niso pojavile mlečne človeške roke. Vsak par rok je pograbil kos tekstila, potem je celoten prizor z vrtečimi ponošenimi oblekami izginil, kakor da niso obstajale niti za en sam srčen utrip na Zemlji.
»Mi smo si vse skupaj predstavljali bolj praktično, pričakala pa nas je ta dih jemajoča fantazija,« je Patrik kasneje pojasnjeval policistu, ki je nejeverno gledal zdaj njega zdaj Saro in ostale v ekipi, ki si bodo ta obisk zapuščene vasi zapomnili za zmeraj.
“V teh oblekah je bilo precej jeze, ki se je sprostila na ta način,” je Sara poskušala osmisliti vse skupaj.
Zgodbe oblikovalcev resni časopisi niso objavili, drugače pa se je prigoda odrezala v rumenem tisku.
Utemeljitev:
Zanimiva, napeta in skrivnostna zgodba odprave modnih oblikovalcev v zapuščeni vasi na makedonsko-bolgarski meji. Pripoved nas potisne v neznano, skrivnostno vas, v kateri mladi modni oblikovalci (v ospredju je junakinja Sara) nabirajo stara oblačila po propadajočih hišah, da bi se navdihnili za oblikovanje nove kolekcije za francosko modno hišo, ki jih je (opremljene z urdanimi dovoljenji) poslala tja. Tretjeosebna pripoved je posejana s slikovitimi in metaforičnimi ter natančnimi opisi prostorov, bele srajce in skrivnostne starke, ki obišče vse vsiljivce in po svojem opozorilnem obisku izgine – postane makedonska zemlja. Mladi oblikovalci njenih besed kljub temu ne jemljejo dovolj resno. Ob vrnitvi se zgodi nesreča, zaplenjene obleke odnese v nebo, kjer jih pravi lastniki – duhovi vzamejo v svoje varstvo. Sodobni zorni kot, iz katerega se odvija pripoved, poudarja tudi zaključek zgodbe.
Avtor/ica: Romana Jerkovič, Šifra: KROJAČ
POMERI MI PLAŠČ
Ne, ni še čas za menjavo oblačila.
Shajam z vsem toplim, vedrim, mehkim,
skritim v robato, tršato, plitvo.
Še lahko čistim, gladim, občasno mehčam,
madeže obdajam z okrasjem tujih misli.
Prijetno je bilo lebdeti
v plašču spomina, na gladini pramorja,
se kopati v izkušnjah davnine,
vonjati lebdeče barve rojstva življenja,
tkati niti množici neznanih otrok.
Samost plašča je
varovala, grela, slikala iluzije neizkušenih pokrajin,
vnašala drobce lepote
med stesane zidove mehkega mulja,
pričala o vsem v ničemer.
V ovratniku je bila izvezena mamina misel,
iz žepov se je razlival vzklik otrok,
gumbi so zapirali in odpirali
skrivnostno neznanko para,
pod podlogo je bilo všito vse, česar se sramujemo.
Novo jutro je nadelo plašč
na golo, drsečo, pripravljeno kožo;
prezrti trenutki dneva so trgali gumbe, parali šive,
večer je prinesel vsakodnevno
krpanje neiskrenosti ob ognju.
A zjutraj: zjutraj je bil
plašč zopet lep, sijajen, mlad.
Sprehod v njem je privabil svežino ponosa,
poldne ga je grelo iz zenita,
večer mu je nadel šal medlega minevanja.
Ne, nikoli ni čas za menjavo oblačila,
ki se tako prilega
od vetra, morja, trav izklesanemu telesu.
Ki tako sijajno poudari vse,
kar ljubljeni ne želijo videti.
Utemeljitev:
Pesem spregovori skozi simboliko; tako lahko oblačilo dojamemo kot počutje / občutje lastnega mesta v svetu in družbi, plašč pa kot tisto vrojeno, podedovano. Posamezni deli so namenjeni posameznim pomembnim ljudem, ki krojijo našo usodo, tako ovratnik pripada materini misli (kar smo pridobili z vzgojo), žepi otrokom (in njihovim skrivnostim, živahnosti). Gumbi, ki se lahko zapenjajo in odpenjajo, ponazarjajo odpiranje ali zapiranje pred svetom in drugimi. Podlogo lahko dojemamo kot podzavest in tisto, kar je potlačeno. Čeprav se plašč vsak dan mečka, para, trga, je zjutraj spet nov – znova osrediščen, svojstven. Zaključna kitica, v kateri tvorka zatrdi, da: nikoli ni čas za menjavo oblačila, nam daje vedeti, da je sprememba zaradi drugih / drugega nemogoča. Na koncu nas prešine, da lahko le skupaj hodimo vsak v svojem plašču, in to sprejemamo (ali pa ne).
Avtor/ica: Dragica Čuk Novak, Šifra: Plet
PLAŠČ
Stala je pred omaro, počasi odprla vrata, tečaji so zacvilili, prostor je napolnil vonj po sivki, zastrmela se je v polne obešalnike.
Plašči, polna omara plaščev, kaj naj naredim z njimi, kdaj sem nazadnje katerega oblekla?
Modrega na moževem pogrebu, belega na Silvestrovo čez novo večerno obleko, svetlo modrega na poroki, zelenega prvo jesen po prihodu v Ljubljano, črnega na nekem pogrebu, tega je sešil krojač iz materinega pleta. Mogoče mi je še prav.
Potegne plašč z obešalnika, iz žepov vzame vrečki s sivko in ga obleče.
Ne morem verjeti, še vedno mi je prav, le rokavi v zapestju in žepi so malo obrabljeni na robovih. Pogledati se moram.
Stopi pred veliko ogledalo v spalnici, poboža mehko tkanino in se zazre v podobe pred seboj.
*
Izba je hladna in svetla, sonce na oknih počasi topi ledene rože, na okenski polici cvetijo primule, ob zidu je postelja, poleg nje predalnik in omara. Starka in dekletce na postelji zlagata plet, poravnavata vogale, robove in rese in ga zlagata v kvadrat.
»Pomagaj mi odpreti predal!« ukaže starka dekletcu.
Skupaj poprimeta za medeninaste ročaje na predalu in potegneta.
»Ahtat jo moram, ogrnjavka je še spod Avstrije, draga je bila, dva tisoč kron, je na češkem narejena. Ko boš zrasla, ti jo bom dala, tvoja bo. Vsak dan me obuješ,« počasi položi plet v predal in ga še enkrat poravna in zapre.
Zelo težko se je obuvala, nekaj s kolki je bilo narobe. Vsako jutro ji je pomagala, najprej nogavice, samo do kolen so segale, držale so jih podvezice, nazadnje čevlje. Kasneje, ko so zopet zaživele tihotapske poti, copate – pedule so jim rekli. Po nekih skritih vznemirljivih poteh so jih prinašali iz Italije. Bili so topli, z debelim gumijastim podplatom in zadrgo, zunaj rjavi, znotraj beli, podloženi.
Z leti sta dva kilometra peš poti do cerkve postala nepremagljiva ovira in je ob nedeljah začela ostajati doma. Pomoč pri obuvanju nogavic in čevljev pa je bilo še vedno del vsakega njunega jutra.
»Nobenega pametnega mantlna nimaš, ogrnjavko vzemi s kosma, naj ti žnidar sešije, sej sem ti rekla, da je tvoja, ker me vsak dan obuješ.«
»Bom, mati, ne rabim sedaj, ko bo zima,” ji je odgovarjala jutro za jutrom.
Na materin plet je tudi malo pozabila. Ko je zbolela in obležala, je sama imela druge skrbi. Tisto poletje po maturi, ko se je vrnila z maturantskega izleta, ji je neko sončno avgustovsko nedeljo mama naročila, naj se oglasi pri krojaču.
»V Ljubljano greš jeseni, rabila boš,« je bila odločna, »tebi jo je dala. Ko matere ne bo več, jo bo Franca hitro prišla iskat, je hotla že kolovrat, pa nismo pustili. Ti si jo obuvala, nje pa še blizu ni.«
Tisto jesen ji je krojač iz materinega pleta naredil prekrasen plašč. Vso zimo je hodila v njemu na predavanja. Zgodaj spomladi je mati umrla, v osojnih zaplatah je bil še sneg, v plašču iz materinega pleta je bila na njenem pogrebu.
*
Iz gnezda pod nadstreškom so se oglasili goliči, lastovka jim je prinesla mušice. Ptičji ščebet jo je zdramil, še enkrat je počasi pobožala rokave plašča in ga slekla.
Skrajšala ga bom, za kakšnih trideset centimetrov, zašila nove žepe in zavihke na rokavih, zamenjala gumbe, pozimi ga bom oblekla.
****
ogrnjavka: plet večje velikost iz blaga, ki so ga nekoč ženske ob hudem mrazu nosile čez plašč
ahtat: paziti
hotla: hoteti, želeti
mantl: plašč
žnidar: krojač
pedule: čevlji na zadrgo iz klobučevine in z gumijastim podplatom
Utemeljitev:
Tretjeosebna kratka zgodba opazuje junakinjo ob pogledu v omaro, iskanju ustreznega plašča, izbiri pravega in motrenju pred ogledalom. Vsak plašč je povezan z dogodkom iz življenja, vsak plašč prebuja spomin na preživete čase. Vsakdanjim dejanjem se pridružuje tudi notranji monolog junakinje, ki zapisano oplemeniti z dodatnim, notranjim pogledom. Izbrani črni plašč, v katerem se zrela ženska ogleduje pred ogledalom, sproži njene spomine na staro mater, povezanost z njo ter življenje v mladosti. Ko se odvrti spominski film, se pripoved znova vrne na realno stran ogledala in junakinja se odloči, da bo črni plašč z majhnimi popravki znova nosila. Prepletanje relnega, spominskega in misli junakinje je posrečeno ubesedeno in bralcem predstavlja navaden, a zanimiv in večplastno prikazan prizor iz življenja, ki bi se na podoben način lahko dogodil slehernici.
Avtor/ica: Vlasta Črčinovič Krofič, Šifra: Slikarka
FATALNA ŽENSKA
V kinu so vrteli film z Greto Garbo. Ne vem, zakaj je bila za vstop v kino potrebna polnoletnost. Po višini sem izpolnjevala predpisana merila, le leto ali dve sta mi manjkali do osemnajstega leta. Po pomoč sem se zatekla k starejši sestri Anici, ki je bila vsevedka, polna idej in modrih rešitev: »Pridi! Greva k Miji! Vem, da bo pomagala.«
Mija je bila Aničina najboljša prijateljica. Stanovala je v sosednji ulici, v veliki, razkošni vili, do katere se je vila s peskom posuta potka. Mijini starši so bili premožni. V hišo so si napeljali elektriko. Imeli so zaklenjena vrata in električni zvonec. Pri nas smo si svetili s petrolejko, vrat pa nismo zaklepali, saj je bil vedno kdo doma.
Pozvonili sva in čakali. Vrata so se nenadoma odprla in med njimi je stala Mija. Obraz se ji je razlezel v širok nasmeh: »Hej, punci! Hitro vstopita! Ata je slabe volje.«
Po prstih, kot sence, smo švignile v Mijino sobo.
»Kaj vaju je prineslo?« je bila radovedna Mija.
»Mija, pomagaj! Lidijo bi vzela v kino, pa ni polnoletna. Kaj praviš? Imaš idejo?«
»Glej, glej … hmmm, hmmm,« je Mija podaljševala igro, se mrščila, vrtela okoli svoje osi, si s kazalcem trkala po čelu, nakar je vzkliknila: »Jo že imam! Postarali jo bova!«
Po prstih, kot miške, smo hušnile v spalnico Mijinih staršev. Mija je na široko odprla mamino omaro. Iz nje je jemala krila, bluze, obleke, šale, pasove, klobuke … in jih grmadila na zakonsko posteljo. Joj, koliko garderobe! Vse v svili, žametu in najboljšem bombažu. Mijina mama je bila v koraku z modo. Ker se je bogato omožila, in ker se ji ob edinki ni bilo treba ukvarjati s kopico lačnih ust, je vso svojo energijo usmerila v oblačila in pokrivala.
Razposajeno smo se lotile pomerjanja. Bela bluza z globokim izrezom, desetimi na gosto posejanimi gumbi in v ramenih nabranimi rokavi in še modro plisirano krilo. Ne, krilo je padlo čez moje drobne boke in pristalo na tleh. Modni svetovalki sta ugotovili, da bi se bolje obnesla obleka. Na izbiro so bile tri: sončno rumena, živo rdeča in čokoladno rjava. Dekleti sta se odločili za rjavo, čeprav bi jaz raje oblekla rumeno ali rdečo, a sta zaključili, da je rjava barva trpežna in prav tako bi bili na njej morebitni na novo pridelani madeži manj opazni.
V rjavi obleki sem se skoraj izgubila. Bila mi je nekaj številk prevelika. Iznajdljiva Mija se je hitro znašla in me prepasala z rumenim pasom. Tesno ga je zategnila. Sama sebi sem se zdela preščipnjena kot osa.
»Še malo šminke na usteca in lička,« je modrovala Mija.
»In še klobuk za piko na i!« se je hihitala Anica.
»Poglej jo! Kakšna si! Diva na filmskem platnu!« je pritrjevala Mija.
»Kaj, če bodo hoteli mojo osebno? Jaz pa je nimam,« je plahnela moja vnema.
»Na mojo!« je bila velikodušna Mija. »Vse mladenke smo si podobne in v kinu sploh ne gledajo, kdo si.«
Neskončno srečna sem ob Anici poplesavala proti kinu. Neprestano sem govoričila, da bi pregnala strah, ki se je zajedel v moj želodec in me po malem črvičil. Pred kinom je bila gruča čakajočih gledalcev. Deset minut pred predstavo so se vrata v Komuno na široko odprla. Biljeterji so sumničavo premerili vsakega prišleka. Moje srce je divje razbijalo in lovila sem sapo. Če me Anica ne bi trdno prijela za roko, bi zbežala. Napol ohromljena sem pod klobukom mrščila čelo in srepo gledala, da bi bila videti starejša. Krst pri vhodu sem uspešno prestala. Na sredini petnajste vrste sem se zgrudila na zelen, žametni stol številka devet. Luči v dvorani so brlele, ko se je na platnu pojavil napis: »Dame, prosimo, snemite klobuke!« Po prehodu vzdolž vrst so se sprehodili nadzorniki reda in s prebadajočimi očmi iskali morebitne kršilce postave.
Niso me odkrili. Oddahnila sem si. Obe kontroli sem srečno prestala.
Luči v dvorani so ugasnile in na platnu je zažarel Gretin obraz.
Utemeljitev:
Nostalgična pripoved, ki nas vrne v štirideseta leta prejšnjega stoletja: v mladost in tiste čase, ko je bil obisk kino predstav drugačen in drugače obravnavan, kot je v današnjih. Mladenke in njihova iznajdljivost v preoblačenju nepolnoletne prvoosebne pripovedovalke simpatično orišejo navade, razlike in življenje ljudi v tistih časih. Dogajanje in dialogi deklet so prikazani v ravno pravšnji meri, da zgodba teče gladko in je vse v njej predstavljivo. Pripovedi sledimo z zanimanjem in njen konec nas povrne k filmom, ki jih zdaj ne vrtijo več …