2. Medgeneracijski literarni natečaj Predelan dedkov – babičin klobuk 2021 – obvestilo o nagrajencih

Avtor/ica: Tina Lasnik, Šifra: 2M

Klobuk včasih si nosila

Včeraj v spomine sem se vrnila,
ko v omari sem tvoj klobuk odkrila.
Bil je takšen kot nekoč,
ko z njim hodila si veselo naokrog.
V roke sem ga vzela,
in tvoj vonj podoživela.
Spomnila sem se na tiste dni,
ko z njim na glavi
v vrtec prišla si me iskat
prav ti.

Utemeljitev:

Med tremi poslanimi pesmimi, ki delno ustrezajo temi, je najboljša Klobuk včasih si nosila. Začuti se doživet odnos z osebo, ki je nekoč nosila klobuk, ko oživijo spomini. Za bolj tekoče pisanje pa bo potrebno še nekaj vaje. Ni se treba truditi za rime, saj je pesem napisana v prostem verzu.

Dedkov klobuk

Avtor/ica: Mateja Mohorko, Šifra: Persefonia

Prvi spomin … Je zatočišče.
Tema, ki nežno pada čez nos.
Kolonjska s tobakom. Prvo igrišče.
Svet fantazije, kjer vsemu si kos.
Drugi spomin je gusarsko morje.
Vsakdo trirogeljnik moj prepozna.
Postelje rob – nemirno obzorje.
Skrinjo sva našla prepolno zlata.
Divji zahod v tretjem spominu.
Belec moj zvesti – metla z vrvjo.
Dirjam in vriskam! Pokažem capinu –
krasti piškote zares je grdo.
Danes pospravljala sem v omari.
Našla vse zgodbe vpete v klobuk.
Dolgo med zvezdami ded že krmari.
Nove spomine dodajal bo vnuk.

Utemeljitev:

Pesem gladko teče, ni razvlečena, zahteva pozorno branje in v bralcu spodbuja predstave in čustva. Kar zagledaš dogodke, ki jih je nekoč prebudil dedkov klobuk, ki je vpleten v otroško igro. Dopušča lastne predstave. Simpatičen zaključek, dedka ni več, a zgodbe ostajajo, klobuk še živi.

Avtor/ica: Minka Jerebič, Šifra: BABICA

Bela kapa, rdeč klobuk

Bila sem šestletna deklica, ko je mama prišla iz mesta in prinesla vrečko. Seveda me je zanimalo, kaj je v njej. Povedala je, da je darilo za mojo sestrično, ki bo kmalu imela rojstni dan. Izročili naj bi ji ga, ko bo z družino prišla na obisk.

Ni bilo treba dolgo čakati, ko je prišel dan, ko so prišli sorodniki iz Radovljice na obisk. Sestrični Barbki smo čestitali in ji dali darilo. Bila je nekaj let starejša od mene, a jo je kljub temu zanimalo, kaj je zavito v paketu. Odprla je in ven potegnila rdečo kapo z velikim rdečim cofom. Obnemela sem. »Kako je lepa, jaz bi tudi imela takšno kapo,« sem na glas dejala. Sestrična mi jo je ponudila in nato smo se igrali.

Dan je hitro minil, bližal se je večer in sorodniki so se začeli poslavljati. Tudi sestrična. Vzela je rdečo kapo in jo dala v vrečko. Jaz pa v jok. »Kapa je moja, kapa je moja,« sem kričala. Vsi so se mi smejali. Starši me niso mogli pomiriti, zato je mama dejala, da mi bo kupila novo. Toda to ni pomagalo, hotela sem imeti prav to rdečo kapo z velikim cofom.

Babica, ki je to opazovala, je stopila v svojo sobo in iz nje prinesla star, bordo rdeč klobuček in dejala: »Na tukaj imaš rdeč klobuk.« Vzela sem ga, položila na glavo in klobuk mi je segel vse do nosu. Zbrani okoli mene so se smejali, jaz pa ne. Počutila sem se tako veliko.

Sorodniki so odšli. Minil je kakšen teden, ko je bila mama v mestu. Kupila mi je kapo. Toda ni bila rdeča z velikim cofom, bila je bela z velikim cofom. Všeč mi je bila, a želela sem imeti tudi babičin klobuk. Babica mi ga je pustila, a takšnega nisem mogla nositi, zato mu je mama z notranje strani zašila elastiko ter na obeh straneh, pri ušesih, naštrikala dva trakova, ki sem ju pod brado zavezala.

Tisto leto je bila mrzla zima, ki se je vlekla vse do pusta. Ko smo se oblekli v pustne šeme, sem bila Kalimero, majhen raček iz risanke. Na glavi nisem mogla imeti le bele čepice, kot jajčno lupino, pač pa je bilo treba dati na glavo kapo. Takrat pa sem se spomnila na belo kapo z velikim cofom. Bila sem nadvse lepa pustna šema. Babica me je gledala in se mi smejala.

Tako belo kapo kot rdeč klobuček sem rada nosila. Babica je tisto poletje umrla. Nekaj dni kasneje sem prvič prestopila šolski prag v novi osnovni šoli. Vreme ni bilo nič prijetno. Deževalo je, zato sem dala na glavo klobuček. Učiteljica Ivanka me je pohvalila, kako lep klobuček imam. S ponosom sem ji povedala, da sem hotela imeti rdečo kapo, a dobila sem belo kapo z velikim cofom in rdeč klobuček.

Še danes sem prepričana, da bi se mi babica smejala, kot takrat ko sem odšla na pustno rajanje v vrtec … Tako pa so ostali le lepi spomini.

Utemeljitev:

Simpatična, čustvena pripoved, zanimivo branje, razmišljanje, kaj se bo zgodilo, kako se bo razpletlo….. Jezikovno pa bi se dalo pripovedovanje izboljšati in spustiti dele pripovedi, ki za zgodbo niso bistveni.

Avtor/ica: Ksenija Šešerko, Šifra: Marjetica

Slamnik spominov

(kratka zgodba)

Ozrla sem se po vrtu. Posejan je bil z grmički marjetic. Mama je na vsako gredico posadila med zelenjavo vsaj eno. Bile so njene najljubše rože. Vedno jih je imela tudi v vazi na kuhinjski mizi. Nekoč je omenila, da jih pogreša pozimi, zato sem ji prinesla šop marjetk iz povoščenega blaga. Zelo se jih je razveselila in rekla, da se sploh ne vidi, da niso prave. Pred šestimi tedni je umrla. Ne nenadno, počasi je kopnela, a vseeno me je njena smrt presenetila in strašansko prizadela. V prtljažnik avtomobila sem odložila škatlo s puloverji in jopicami, ki jih je spletla v dolgih zimskih večerih. Obljubila sem jih teti Miri, ki je oboževala njene izdelke narejene s tolikšno ljubeznijo.

Še enkrat sem se ozrla po belih cvetnih koških. Opazila sem, da jih je precej odcvetelo. Odpravila sem se v vrtno lopo po škarje in košarico. Med iskanjem škarij se mi je oko zaustavilo na klinu, na katerem je visel star mamin vrtni slamnik. Dolga leta ga je poleti nosila pri delu na vrtu, da jo je varoval pred soncem. Robovi so bili razcefrani, slama pa je izgubila lesk. Posadila sem ga na glavo in šla na vrt porezat odmrle cvetke.

Doma sem se zatekla v svoj kotiček na vrtu. Pod obokom razcvetelih vrtnic sem si uredila prostorček za branje. Vendar se nikakor nisem mogla osredotočiti na vsebino. Misli so mi kar naprej begale na mamin vrt, med njene marjetke. Spomini so vreli. Pogrešala sem jo. Tako zelo sem jo pogrešala. Rada bi ji povedala, da je Ajda pravkar maturirala, da se je odločila, da bo študirala jezike, da se je zaljubila. Na mizo sem položila njene povoščene marjetke, ki sem jih nameravala pospraviti v škatlo spominov. Opazovala sem cvetke in stari slamnik, od katerega se kljub njegovi iztrošenosti nisem mogla posloviti. Preveč spominov je bilo povezanih z njim. Ajda je privršala kakor pomladni veter: »Zdravo, mami. Kje si dobila slamnik? Kako je retro!«

Ni čakala na odgovor. Pograbila je klobuk in šopek marjetk in izginila v hiši. Nekaj časa sem se še mučila s knjigo, potem pa sem se sprehodila med gredicami. Pobožala sem vsako hortenzijo, vrtnico in edino pozno potoniko. Sprehod med njimi me je vedno pomiril. Uživala sem v barvah, oblikah in vonjih.

Začelo se je mračiti. Odpravila sem se proti hiši, ko je prišla nasproti Ajda. Oblečena je bila v sinje modro obleko, potiskano z drobnimi belimi marjeticami. Na glavi je imela babičin slamnik, ki ga je obrobila s sončno rumenim svilenim trakom. Slama se je bleščala kakor nova. Nad krajcem je s pentljo zavezala še en trak, za njega pa umestila šopek povoščenih marjetk. Stala sem z odprtimi usti in opazovala svojo hčer. Stala je v pričakovanju pohvale, jaz pa sem okamenela. Zdelo se mi je, da vidim mamo, takšno kot sem jo opazovala in občudovala kot majhna deklica. »Čudovita si,« je bilo vse, kar sem lahko izustila, »tako zelo si podobna babici.« Gledala sem jo in v tistem trenutku se je vse povezalo. V njej sem videla svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse je začelo dobivati smisel. Tega dne sem odkrila veliko življenjsko modrost.

Utemeljitev:

Zanimiva zgradba, ki postopoma vodi do oživitve babičinega slamnika. Pripoved je tekoča, čustvena, slovnično dobra, dalo pa bi se kaj nebistvenega izpustiti. Pohvaliti moram simpatičen zaključek, ki od bralca zahteva razmislek in je pika na i celotne zgodbe, saj pripelje do spoznanja, kako lahko en sam predmet, ki ga povežemo z ljubeznijo, poglobi spomin in nas za vedno poveže s preteklostjo, ki vpliva tudi na sedanjost in tako tudi na prihodnost.

Avtor/ica: Vlasta Črčinovič Krofič, Šifra: KSILOFON

Pojoče stopnice

Vzpenjam se po osmih zavitih starih lesenih stopnicah. Vsaka je različno dolga, visoka in široka in vsaka zapoje po svoje. V mladosti sem po njih poskakovala navzgor in navzdol, ubirala po dve hkrati in iz njih izvabljala melodije kot na ksilofonu. Danes je moj korak okoren in previden. Na zgornjem podestu se zadihana ustavim in odprem vrata v podstrešno kamro. Zrak v prostoru je zadušljiv. Skozi strešno okno se prebija pramen sončne svetlobe. V njem se na gosto vrtinčijo delci prahu, ki lezejo v oči in dražijo nos in grlo. Na stojalu za obleke me nagovori babičin klobuk. Previdno ga snamem z obešalnika, ga zavrtim med dlanmi in obudim spomine na mojo ljubo babico Veroniko.

Pariški model iz šestdesetih let je na levi strani rahlo potlačen, nekoč modra riževa slama je zbledela in rdeča trakova, zavezana v veliko pentljo, sta se razvezala. Prav tako so zobu časa podlegli bogati svileni cvetni listi in se razsuli na vse strani. Babica je bila na klobuk zelo ponosna. Vsakomur, ki se je obregnil ob razkošno pokrivalo, je pojasnjevala, da je prav takšen klobuk nosila Madame Matisse, kadar se je odpravila v Bolonjski gozd. Ne vem, če so jo razumeli tisti, ki še niso bili v Parizu in se niso ukvarjali z umetnostjo. Oh, ta moja babica. S Štajerske se je pripeljala v prestolnico in me čuvala, kadar sem bila bolna in kar tako tudi poleti, ko nisem hodila v vrtec. Pri nas je ostala nekaj dni, nakar si je na glavo poveznila klobuk in se z vlakom odpeljala. Gledala sem za odhajajočim vlakom, ji mahala in jokala kot dež.

Moja babica je imela topel objem, mehke dlani in prijeten glas. Kadar je brala ali pripovedovala izmišljene pravljice, sem jo poslušala z odprtimi usti. Tiščala sem se k njej kot droben črviček in moledovala: »Povej še eno pravljico in še eno! Ostani pri nas!«

Ona pa me je pobožala in obljubljala: »Kmalu pridem.«

Spet je na glavo poveznila pariški klobuk in za sabo zaprla vrata. Za njo je ostal blagi vonj kreme in parfuma. V postelji sem si predstavljala, da je babica še zmeraj z mano. V spominu sem poiskala njeno podobo s klobukom. Ponoči sem sanjala, da me babičin klobuk lovi. Imel je dolge tipalke, velikanska pisana krila in želo. Škrati so mi prišepetavali, da bi babico lahko obdržala, če bi se znebila njenega klobuka. Posodili so mi čarobno palico, s katero sem se bojevala z vrinjencem, dokler ni obležal nemočen in razcefran. Sanje so se ponavljale vsako noč in na koncu sem bila prepričana, da bom babico obdržala pri sebi, če bom uničila njen klobuk. Priložnost se mi je ponudila ob babičinem naslednjem obisku. Vstopila je, klobuk odložila na nizko poličko in me zavrtela, kot da bi bila na vrtiljaku. Od veselja in sreče sem vriskala: »Babi, babi, igrajva se! Ostani pri meni!«

Na skrivaj in s kančkom zlobe sem ošinila klobuk. Miroljubno je čepel na polički in od tipalk, peruti in žela ni bilo nobenih sledi.

»Poglej, kaj imam za te!« se mi je dobrikala babica.

Podala mi je vrečko, v kateri se je šopiril majhen slamnat klobuček, okrašen s frfotajočimi trakovi in umetnimi rožicami. Poveznila sem ga na glavo in se z vseh strani občudovala v zrcalu. Na babičinega sem v hipu pozabila. Tisto poletje sva si z babico nadeli vsaka svoj klobuk in se s hitrim vlakom odpeljali na dolge počitnice v hiško s pojočimi stopnicami.

Utemeljitev:

Uvod v pripoved vzbudi zanimanje in nas postavi v zgodbo, kjer odigra glavno vlogo zanimiv klobuk-pariški model iz šestdesetih let, ki je bil stalni babičin spremljevalec. Zgodbo popestri dekličina zamisel, da babica ne bi odšla, če ga ne bi bilo. Sledi preobrat, ko deklica dobi svoj klobuk, se čuti enakovredna babici in njenega klobuka ne obsoja več. Zgodba se lepo razvije, jezikovno je dobra, ni razvlečena.

Avtor/ica: Marta Šavli, Šifra: META

Izlet

Bila je lepa zgodnje poletna nedelja. Mama je posedla Mašo na kolena ter ji povedala, da zdaj končno lahko gresta k babici na obisk.

Avto je tiho požiral kilometre, Maša pa je vsa navdušena v svojem stolčku pela: »K babici gremo, k babici gremo.« Vožnja je bila prijetna in je hitro minila. Še preden je avto zapeljal na babičino dvorišče, so se odprla vrata hiše in babica jima je pohitela naproti. Ujela je Mašo v svoj objem, poljubila na obe lički in jo pobožala po zlatolasi glavici. Potem je objela še Mašino mamo. »Oh, kako strašno dolgo se nismo videle,« je dejala.

Mama je pobrala prtljago in odšle so v senco hiše. Babica kar ni vedela s čim naj jima postreže. Maša je šla k popoldanskem počitku, babica in mama pa sta klepetali. Toliko sta si imeli povedati.

Potem je babica sklenila: »Tako lep dan je, škoda bi ga bilo zapraviti v hiši, sivka cveti, pojdimo na polje.« Maša, vsa spočita, je zaploskala in objela babico. Mama je pogledala skozi okno: »Sonce je še močno, Maša pa nima klobučka.« »Ah!« je rekla babica in kar hitro, kolikor je za svoja leta lahko, stekla po stopnicah. Ni trajalo dolgo, ko se je vrnila z malo prašnim klobučkom. Mama je z njega otresla prah in žalostno pogledala zbledel trak, ki je nekoč krasil rob klobučka. Potem se je nasmehnila babici: »Nič ne maraj, babica, to bomo prav hitro uredili.« Zdaj se je po stopnicah zapodila mama. Kot bi trenil, je bila nazaj s škarjicami, nitko in lepim vijoličnim trakom. »Prav primeren bo za na sivkino polje,« je vsa nasmejana dejala. In res minilo je le nekaj minut in Mašino zlatolaso glavico je krasil polepšan babičin klobuček.

Troje deklet z Mašo na čelu se je odpravilo po stezi skozi sivkino polje. Mašine očke so sijale ob pogledu na valujočo, prelivajočo dišeče polje. Vse tri so nabrale šopke sivke in babica je droben šopek zataknila za trak Mašinega klobučka. »Kako si ljubka, kot slika,« je vzklikala. Mama pa se je šele zdaj spomnila, da ima s seboj fotoaparat. Maša se je nasmejana nastavljala aparatu. Domov grede sta mama in babica držali Mašo za roko, ko je veselo poskakovala med njima.

Babica je pripravila nekaj domačega za domov. Potem je, ko sta bili Maša in mama že pri avtu, še enkrat odhitela v hišo. Ko se je vrnila, je v roki stiskala dve fotografiji. »Glej, Maša, na tej sem jaz s klobučkom, na drugi pa tvoja mama in zdaj ga imaš tudi ti. Pošlji mi fotografijo. Tako, da jo bom imela tudi jaz. Tri generacije z enim klobučkom. Ampak zdaj z novim trakom in dišečo sivko je najlepši.« Bil je lep dan, ki se ga je Maša spominjala še dolga leta…

Utemeljitev:

Običajen, malo razvlečen začetek se prevesi v pripoved o klobuku v zanimivo nadaljevanje, ki nam predstavi predelavo babičinega klobuka za vnukinjo. Zgodbo obogati konec, ki predstavi staro fotografijo, doda novo in tako z enim klobukom poveže tri generacije. Pripoved je tekoča, bereš z zanimanjem, bralca se čustveno dotakne.